Pred dvajsetimi leti v Sloveniji ni bilo enega človeka, ki bi želel kapitalizem. Želeli smo demokracijo in svoboščine, več strank in odprtost, ne pa kapitalizma. Razmišljali smo, da bomo v kratkem Švica, čeprav se nikomur ni sanjalo, kako bi to lahko dosegli. Danes imamo kapitalizem in vse, kar sodi zraven, bolnišnice pa komaj še delujejo. Razmontirali so socialni sistem, šolski sistem in celotno zdravstvo, pokradli, kar se je dalo ukrasti, razsuli nekoč paradne konje gospodarstva, zdaj pa še rešujejo kapitalizem in načrtujejo projekte, v katerih ni niti ene same besede o temeljnih razsežnostih kapitalističnega življenja, ki so notranje kontradikcije, zaradi katerih so časi vse bolj temni. Ljudje jim vztrajno govorijo, naj odidejo, ker jih imajo vrh glave, oni pa so vsak dan trdneje v sedlu. Kot bi živeli v džungli ali na Luni!

Vse življenje lahko preživimo tako, da smo notranje razcepljeni in da o razcepu ne vedo ničesar. Prebijamo se skozi življenje in se nekako vlečemo iz leta v leto. Velikokrat si namreč želimo dve ali več stvari, ki se medsebojno izključujejo ali vsaj onemogočajo. Ljudje bi bili tako radi uspešni v službi, sočasno pa bi živeli mirno družinsko življenje; radi bi zaslužili veliko denarja, obenem pa bi radi veliko časa posvetili svojemu konjičku ali pa sploh ne bi ničesar delali; radi bi shujšali in izvajali ločevalno dieto ter obenem dobro in veliko jedli; radi bi dolgo živeli in uživali v alkoholu, cigaretah ali drugih omamnih substancah. Primerov je seveda neskončno veliko.

Freud nas je poučil, da so kontradikcije naravna nujnost človeških eksistenc. Torej ne drži, da so vanje ujeti le nekateri nevrotiki, kot razlagajo v tej deželi pop psihoanalitiki. Kontradikcije pa niso značilne le za posameznike, temveč tudi za občestva in celotno družbeno življenje, kot je pokazal Marx. Ne obstaja harmonično in mirno družbeno življenje, saj so kontradikcije neodpravljive. Na primer: proizvodnja dobrin in blaga naj bi nenehno rasla, obenem pa naj bi ljudje kakovostno živeli; garajo kot črna živina, da bi čim več proizvedli, bili pa naj bi zdravi, spočiti, osebnostno in duhovno zreli, razviti in brez stresa; potrošili naj bi čim več dobrin in storitev, obenem pa naj bi varovali naravo pred izkoriščanjem, čeprav vso energijo in vse surovine dobijo prav od narave; kapitalizem naj bi bil sistem življenja, ki je dober za vse, obenem pa ja očitno, da v njem lahko uživa zgolj peščica ljudi, ki ne predstavlja niti enega odstotka vseh prebivalcev Zemlje.

Ogromno je zato patologije, jeze, besa, nezadovoljstva, toda politiki se za to v glavnem ne menijo, saj sledijo le svojim interesom. Še naprej obljubljajo, da bo čez nekaj let vsem ljudem bolje, kot jim je sedaj, če bodo projekti, za katere se zavzemajo, uspešni. Politiki ne vedo ali pa nočejo vedeti, da ljudje niso neumni in da njihovo nezadovoljstvo ni muha enodnevnica. Ima globoke korenine, kar pomeni, da ne bo minilo, če bodo lahko na globalnem trgu kupili kako dobrino več, kot jo lahko kupijo danes. Človek v življenju pač ne postane zadovoljen in dobre volje, ne izpolni svojega poslanstva na tem svetu, če lahko kupi vsak teden nov pametni telefon, kako poceni cunjico s Kitajske, velikanski terenski avto, ki je sicer dober zgolj za vožnjo po savani, ali če Tina zmaga na kakšni tekmi.   

Ljudje nikakor niso neumni, zato razmišljajo. Na primer o kontradikcijah samega kapitalizma. Morda ne vedo vsi, kaj je uporabna vrednost blaga in kakšna je razlika med njegovo menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo, vrednostjo in ceno in tako naprej. Morda ne vedo čisto natančno, kaj je blagovni fetišizem, kako nastaja denar (out of magic, kot pravi Harvey) in kakšno funkcijo ima v njihovem življenju, jasno pa jim je, da je s kapitalizmom nekaj hudo narobe, če ga na primer že šest let besno rešujejo, gospodarske napovedi za to leto pa so vsak teden bolj črne. Poleg tega šest let reševanja bank in samega kapitalizma navadnim ljudem doslej ni prineslo dobesedno ničesar, če odmislimo vse večje število nezaposlenih, revščino, nižje plače, manj socialne in zdravstvene varnosti, nižje pokojnine in manj možnost za mlade, da se sploh zaposlijo, več frustracij, napetosti, stresa in slabe volje, depresije in bolezni. Zakaj bi torej še reševali kapitalizem? To je elementarno vprašanje, za katerega zadošča že zdrava pamet.

Zastopniki kapitalizma seveda ne prepoznavajo njegovih kontradikcij, saj verjamejo, da je kapitalizem naraven sistem, ki mu ni para. Torej lahko nekaj naredijo zgolj ljudje, ki ne zastopajo kapitalizma in ga ne nameravajo reševati. To so ljudje, ki vedo, da je treba kapitalizem preprosto ustaviti ter preprečiti sedanji generaciji politikov, da še naprej meša zrak in prodaja meglo.

Na primer tako, da odpravijo privatno lastnino, kajti večina profitov se steka v žepe trgovcev, bankirjev in zemljiških posestnikov, veliko profitov pa pobere tudi država, medtem ko dobi velikanska večina ljudi zgolj drobtinice. Čisto mogoče torej je, da dodo ljudje privatno lastnino tudi zares odpravili. Pa še kaj drugega tudi, saj kapitalizem za večino ljudi preprosto ni dober.

Še prej pa je dobro, če se poučijo, kako jih kapitalizem z dneva v dan izkorišča in ropa, kot bi rekel Harvey. Nova družba lahko nastane le, če ljudje ne bodo popustili in se začeli dobri počutiti, ker imajo projektno vlado, ki bo realizirala projekte in vse skupaj popeljala v lepšo prihodnost. Ali drugače rečeno: duh novega kapitalizma nas je zmožen povsem depolitizirati, saj se na nas naslavlja s poduhovljenimi modrostmi, ki se jim je težko upreti: bodite svobodni, spontani, pristni, naravni, realizirajte vse svoje potenciale in talente, sledite sanjam, bodite večno mladi, spreminjajte svoje telo, duhovno rastite, posvečajte se svojim konjičkom, berite horoskope, poslušajte nasvete pop psihoanalitikov, bodite ustvarjalni, kreativni, ne dopustite, da vas povozi čas, da vas red utesnjuje, upirajte se hierarhijam, negujte tradicije, odprite energijske čakre in se prepustite vesoljni energiji, zaradi katere boste večno živeli, medtem pa bodo kapitalisti nakopičili še več profitov in bogastva in vsega drugega, iz vas pa potegnili še zadnjo kapljo energije, nato pa vas odvrgli kot staro cunjo.