Članek
Različni obrazi pohlepa

Različni obrazi pohlepa

Objavljeno Feb 25, 2013

V zvezi s pohlepom se danes najpogosteje omenja bogate vodilne uradnike držav, podjetij in nevladnih organizacij. Oni najpogosteje omenjajo vodilne uradnike delavskih združenj. Vsi skupaj se strinjamo, da tudi mnogih varuhov zdravja, pravice in 'resnice' (zdravnikov, pravnikov in znanstvenikov) pri njihovem ravnanju ne vodi toliko skrb za obče kot za lastno dobro. Znamo se tudi privoščljivo nasmihati sosedu, ki se je uštel s krediti ali je skušal utajiti davke (po domače 'je delal na črno'), pa mu ni uspelo. Tu pa se naše dojemanje pohlepa počasi konča; kot da je pohlep vezan samo na denar …


Res je, ko človek pride na okus po moči in bogastvu, se hitro navleče. Zdravljenja odvisnosti od tega mamila s katerim lahko za silo tekmujeta le heroin in alkohol, 'razviti' svet žal ne pozna. Razvil se je namreč prav po zaslugi tovrstnih odvisnikov …

V tem oziru je res, kar pravijo neoti (ne Neoti iz Matrice, ampak oni drugi), da razdeljevanje bogastva poteka od zgoraj navzdol (drugače niti ne more) in da z bogastvom bogatašev raste tudi bogastvo ostalih. Zgodovina je sicer res polna neizmernih bogatašev, ki so svoje imetje od ust trgali strašnim revežem, ampak tiste najbogatejše je vedno najti tam, kjer je dobro živela tudi večina ostalih.

Denarju vrednost raste z izmenjavo; več ljudi kot ga izmenjuje v večjih količinah, več ga je. Več ljudi kot revščina iz tega kroga izključi, manj je izmenjave in manjša je vrednost denarja. Na koncu pride do prevratov, vojn, množičnih izselitev, množičnih bolezni in opustošenja. V takšni deželi tudi največji bogataš ni več kaj posebej bogat, pa tudi njegovo življenje ni ravno rožnato. Bi si želeli biti bogat Severni Korejec, Kongovec, Haitijec ali Iračan? No prav, to so res skrajni primeri … Bi si želeli biti bogat Belorus, Izraelec, Bangladežan ali Kolumbijec? Morda – da bi se lahko preselili nekam drugam …

Da z bogastvom bogatašev raste bogastvo ostalih, je torej le ena plat resnice. Tista druga, ki so jo trapasti neoti v svoji verski vročici spregledali, je, da z bogastvom ostalih raste tudi bogastvo bogatašev. Sliši se trapasto, a bolj bogataši razdeljujejo svoje bogastvo, več ga imajo.

Potrebujete primer? Izvolite! Potrebujete še kakšnega? Spomnite se svojega najljubšega (bržčas vedno polnega) kafiča! Spomnite se kakšnega brezveznega (in praznega) kafiča! Pomislite, kakšni so (pogodbeni in osebni) odnosi med lastniki in delavci v prvem in kakšni v drugem! …

Pohlep je zakrivil civilizacijo in pohlep je zakrivil, da mnogi ljudje živijo slabše, kot če civilizacije nikoli ne bi bilo. Pohlep je zakrivil zaton vseh preteklih civilizacij, in to kljub temu, da so v njih živeli modri ljudje, ki so napovedali, kam jih bo pripeljal. Pohlep bo zakrivil tudi zaton te civilizacije, ne glede na vse modre ljudi, ki napovedujejo njegove posledice …

A čigav pohlep? Samo pohlep bogatih po bogastvu in vplivnih po vplivu? A manj bogati in vplivni tudi pohlepa ne premoremo? Zakaj se potemtakem ne uspemo povezati in upreti temu piškavemu enemu procentu, ampak samo besnimo? Res, zakaj? Zaradi skrbi za lastno rit? …

Sosed, ki se je uštel s krediti, se nam res ne rabi smiliti. (Kdo se nam sploh mora?) A s privoščljivim nasmihanjem izražamo zgolj svoj pohlep; ne po denarju, ampak po lastni vrednosti, kajti na voljo imamo nekoga, od kogar smo v nečem boljši.

Veliki utajevalci davkov in izvozniki denarja v davčne oaze so menda vredni zaničevanja in obsojanja. Toda, a ne počnejo povsem iste zadeve kot obrtniki, ki nam ne izstavijo računa, in mi sami, ki smo se računu pripravljeni odpovedati za nižjo ceno? A se nismo vsi skupaj že od malega učili prinesti sistema okoli, kjer se le da, le da so se 'veliki' te veščine priučili dosti bolje in jo izvajajo za dosti večje zneske?

Kot otroci smo se učili prinesti naokoli starše, učitelje in drug drugega. Ni nam šlo za denar (včasih tudi), ampak za ugodje in izogibanje neugodju. A kako smo se učili? Z zgledom; posnemali smo odrasle, ko so počeli isto reč. V veščem pretvarjanju in laganju se je potrebno uriti leta in leta; vsi vemo, kako iskreno neuspešni so prvi otroški poskusi preusmerjanja pozornosti in prikrivanja resnice. Odrasli te poskuse v kali zatirajo, spet drugič jih iz lenobe spregledajo, še najpogosteje pa jih sami zahtevajo od otrok … Ponavadi zmaga tisti, ki se najbolj pohlepno trudi uveljaviti rešitev v prid samemu sebi …

Pohlep je uporaben motor za preživetje. Vodi vsa naša dejanja. Lastni koristi in ugodju smo se pripravljeni odpovedati za korist in ugodje nekoga drugega zgolj takrat, ko računamo, da se nam bosta prej ali slej v takšni ali drugačni obliki povrnila … Tudi najiskrenejši človeko- živalo- ali rastlinoljubci ne rešujejo sveta za prazen nič, ampak zato, da se lahko pogledajo v ogledalo, da so lahko ponosni nase, da so veseli, ko gledajo življenje tam, kjer bi brez njihovega posredovanja razsajala groza ali zevala praznina. Korist in ugodje dobijo večkratno povrnjena s temi razgledi, pa tudi s pogledi in zahvalami preživelcev.

Pohlep je motor duše; motor lahko poganja bombnik ali gasilski hidroplan, v večini primerov pa je vstavljen v sredstva za prestavljanje tovora in ljudi. Boriti se proti pohlepu je nesmiselno, ker ga nikakor ne moremo ločiti od sebe. Lahko ga pa usmerjamo … Če ga usmerjamo v dejavnosti, ki so nam pisane na kožo, smo z lahkoto bogati, čeprav ne nujno v denarju, vplivni, čeprav ne nujno v odločanju o usodi drugih, in kar je najpomembnejše – zadovoljni. Kdor pa pohlep vestno usmerja v bližnjice do bogastva in vpliva, je seveda bogat v denarju in vpliven v odločanju o usodi drugih. Ali je tudi zadovoljen, pa je odvisno zgolj od tega, ali mu je njegovo početje pisano na kožo ali se zgolj grebe. Kateri izmed bogatašev in vplivnežev je za to rojen in kateri v to prigreben, pa presodite sami!

#Kolumne #Gregor-hrovatin