Do šestdesetih let 20. st. so zahodnemu svetu vladali vojaki. Od takrat dalje mu vladajo trgovci. Dotlej je bil najvišji človeški smoter postati mogočen vojščak, odtlej je postati mogočen trgovec. Prej so starši otrokom vtepali v glavo: »Dokaži se!« Zdaj jim vtepajo: »Prodaj se!«

Oboji, vojaki in trgovci, so seveda tako stari kot človeštvo. Najstarejši poklic prav gotovo ni kurba, kajti zanje v majhnih plemenskih skupnostih ni bilo mesta. Za vojake in trgovce je bilo, in vselej so živeli bolje kot ostali člani skupnosti. Najbolje pa so vedno živeli tisti, ki so bili oboje: ki so se zmogli dokazati in znali prodati.

A noben poklic iz vse silne množice proizvajalcev izdelkov in izvajalcev storitev (kamor se uvrščajo trgovci) ni bil nikoli tako cenjen kot vojak. Verjetno ni fantiča, ki ne bi kdaj sanjaril o tem, da bi bil najboljši bojevnik na svetu, niti dekliča, ki si ne bi želel biti izbran od takšnega sanjskega ali kakšnega resničnega bojevnika.

Seveda smo o tem sanjarili tudi zadnjih 50 let, a le malokdo si je to tudi resnično želel postati oz. doživeti. Prisluhnite kateremukoli očaku, ki je pustil enega najlepših let svojega življenja v vojašnici JLA! Se hvali s tem, kakšen vzoren vojak je bil, ali s tem, kako je prinašal okoli svoje nadrejene? …

Vse vojske so imele junake. Največji med njimi so prišli v knjige in učbenike. Veliki so si prislužili slavo za časa življenja. Povprečni junaki so si prislužili priznanje in čast. A kdo so največji junaki vojn v zadnjih 50 letih? Tisti, ki so življenja reševali …

Po njihovi zaslugi in po zaslugi nalezljivosti upora proti združenodržavskemu zavzetju Vietnama med leti 1965 in 1973 je biti vojak danes čudno. Pa ne le vojak; šale o nekoč izjemno cenjenih miličnikih nas učijo, da so ti junaki, ki nas ščitijo pred samimi sabo, bolj kot ne bedaki. O varnostnikih, ki praviloma ne zaslužijo niti za tečaje iz varovanja (razen če se ukvarjajo s stranskimi posli) in se morajo zanašati na ustrahovalno moč svoje višine in teže, pa tako ne gre izgubljati besed.

Vojskovanje ni več v modi. Hollywood se lovi na njegovo staro slavo. Večina otrok, ki so na računalniku pobili več ljudi od tipov, ki so v Auschwitzu pritiskali na gumbe za plin, ne bi nikoli hotela biti junaki iz svojih igric. Resničnih bitk bi se sicer radi udeležili, a zgolj s pritiskanjem na gumbe …

Napredek ali nazadovanje? Prej bi rekel, da dolgo obdobje miru. Že v naši neposredni soseščini ga niso imeli in pri njih so vojaki še vedno glavni. Napredek bomo lahko ocenili med naslednjo vojno, ko jo bomo primerjali s prejšnjimi …

Kakorkoli že, v razvitem svetu, ki sta ga zadnje čase pestila mir in blagostanje, so vojake nadomestili trgovci. Kdo so največji junaki našega časa? Zvezde. So to najboljši nastopači? Ne nujno – so nastopači, ki so se najbolje prodali.

Ta težnja po samoprodaji (po domače kurbanju) je okužila celotno družbo. Dandanes verjetno ni fantiča, ki ne bi kdaj sanjaril o tem, da je najboljši glasbenik, igralec ali športnik na svetu, niti dekliča, ki si ne bi želel biti – ne le izbran od kakšnega takšnega, temveč kar sam – slavna glasbenica, igralka ali športnica.

Napredek je očiten, pa ne le za žensko emancipacijo. Nastopači pogosto res živijo nezdravo, so na mamilih in zdravilih, se radi poškodujejo ter z razgrajanjem ali divjanjem ogrožajo druge. A vendarle je neprimerno bolje imeti za vzor takšne ljudi kot pa tiste, katerih poslanstvo je ustrahovanje, mučenje, pobijanje in uničevanje …

Ima pa tole potrgovinjenje družbe tudi svojo temno plat. Nekoč se je od vsakega dečka in moža pričakovalo, da bo dober material za vojaka. Če ni bil, je bila to sramota zanj in za njegovo družino. Danes se od vsakega otroka in odraslega pričakuje, da bo dober material za (samo)prodajalca. Če ni, je to zanj sramota in vedno bolj tudi enosmerna vstopnica za bedo …

Kdaj bomo lahko to, kar smo?