Politiki so resni in odgovorni ljudje. Njihove stranke vodijo resni in odgovorni prvaki. Janševanje je nov izraz za resno in odgovorno vodenje manjšinske vlade, ki si ne more privoščiti mrtvega teka.  Poročilo o korupcijskem tveganju nima nobene vrednosti, čeprav so ga napisali resni in odgovorni ljudje. Če si politik, se lahko oklepaš oblasti tudi neskončno dolgo in vsem v posmeh; potem rečeš, da je tudi oklepanje oblasti resno in odgovorno početje, ki navrže nekaj tisočakov mesečno. Bonitetne hiše po svoje znižujejo ocene, namenjene Sloveniji; tudi bonitetne hiše vodijo resni in odgovorni ljudje. In državljani naj bi vse skupaj zgolj mirno opazovali ter se pogrezali v depresijo? Seveda ne, saj so celo oni resni in odgovorni delovni ljudje.

Howard Zinn je nekoč povedal, da sta njegova starša vse življenje garala kot črna živina. V Ameriki, v deželi sanj in priložnosti, kjer še vedno velja, da lahko uspe vsakdo, če se le potrudi. A nista prilezla nikamor, čeprav sta imela sanje, pridne roke, zdravo pamet in sta znala vztrajati, poleg tega pa sta se pri delu tudi zelo trudila. Nista uspela, kot pravijo, ker človek ne uspe s trdim delom, sledenjem sanjam in z močno voljo. Vse to so pravljice za otroke. V kapitalističnem svetu. V katerem vladajo elite. To je nekaj sto ljudi. Vse druge milijarde ljudi lahko samo sanjajo in upajo, da bodo napočili novi časi.

Resna plat zgodbe pa je, da delavci in vsi drugi v teh časih res sanjajo in delajo na tem, da bodo novi časi zares napočili. Te sanje, ki so zelo resne in odgovorne, so nevarne, kot sem že zapisal; pa nisem zapisal le jaz. Nevarne so za kapitalizem, seveda. In za vse njegove zastopnike, podpornike in zagovornike, ki kot naviti vedno znova trdijo, da je kapitalizem najboljši od vseh sistemov skupnega življenja ljudi, ki bi ga morali prav zaradi tega nadvse spoštovati, ceniti in varovati pred morebitnim propadom, zlasti pa pred intelektualci, zlikovci in metalci granitnih kock.

Tudi izjave resnih in odgovornih politikov, ki jih slišimo zelo pogosto, imajo zanimiv skupni imenovalec, neposredno prepleten z zapisanim: nihče ne sme podpihovati političnega posmeha in sovraštva in diskreditiranja posameznikov. Bržčas ni treznega človeka, ki se ne bi strinjal z zapisanim. Toda obstaja tudi vsakdanje nadaljevanje, ki ima zelo konkretne in resne posledice.

Ko na primer umetniški trio Janezov Janš naredi projekt, kakršen je film Jaz sem Janez Janša, postane predmet ostre politične kritike v luči uvodoma zapisanega. A poglejmo nekoliko širše in dlje. Kaj vidimo?

Ko gledamo širše in dlje, kajpak vidimo širše in vidimo dlje, kar je zelo logično. Potem lahko kaj rečemo – resno in odgovorno, seveda. Na primer tole.

Živijo odgovorni delavci in odgovorne delavke. Imajo voljo in delovne navade in izkušnje in znanje in roke in noge in srce na pravi strani in možgane, kar pomeni, da so razumna bitja in da jih ni treba nenehno pozivati k razumnemu delovanju. Vsak dan zato resno in odgovorno hodijo v službe. Hodijo redno, a nihče se ne vozi z audijem za 70 000 evrov. Delajo po osem ur, pokorno prenašajo šefe, vmes imajo celo odmor, lahko pa gredo tudi na stranišče. Na koncu delovnega dne se vrnejo na domove, kjer delajo še pet ali šest ur, saj je treba poskrbeti za stanovanja in hiše in otroke in hrano in mačke in vse drugo. Za svoje delo so mizerno plačani, ker živijo v svobodnem in demokratičnem kapitalizmu, ki ga nikoli niso želeli. Biti morajo tudi fleksibilni, kar pomeni, da jih lahko kadarkoli po hitrem postopku in brez razloga odpustijo. Številne zares odpustijo. Potem ne hodijo več v službe in imajo še manj denarja. S katerim si definitivno ne morejo kupiti audija za 70 000 € ali BMW-ja za 60 000 €. Prebijajo se iz dneva v dan, kot vedo in znajo, bankirji pa jim nenehno sporočajo, da je treba reševati banke. Mnogi imajo tudi otroke. Ki so lačni, ker starši nimajo dovolj denarja za hrano. Potem prosijo za pomoč. In jo dobijo. Ker je tako prav. A zgodbe še ni konec.

Iz medijev slišijo tudi modrovanje politikov: nihče ne sme biti posmehljiv do politikov. S slišanim se kajpak strinjajo. Potem se resno sprašujejo: Kdo je lahko vsak dan posmehljiv do delavcev? Ali ni 500 € za 176 ur dela posmeh sam po sebi, posmeh par excellence? Kdo je delavec, ki zasluži manj kot tri evre na uro? Kolikšen skupek delovne sile je, da je vreden zgolj toliko in niti centa več?

A modrovanja še vedno ni konec: nihče ne sme diskreditirati politikov. Tudi ta trditev stoji kot pribita. Vprašanje pa ostaja: Kdo lahko diskreditira delavce vsak dan in vedno znova, leta dolgo? Diskreditirati je namreč beseda, ki jo bolje razumemo, če uporabimo slovenski besedi odvzeti veljavo, ugled. Vprašanja se zato kopičijo. Kakšen ugled ima danes resen in odgovoren delavec? Kakšno veljavo ima? Kje je videti, da nekaj šteje, da ga kdo posluša, da sploh lahko v sicer demokratični državi na karkoli vpliva?

Ni videti, da bi delavci imeli ugled in vpliv, pa če gledate še tako široko in vidite še tako daleč. V očeh kapitalistov so namreč zgolj strošek, ki ga morajo plačati, plačajo pa ga s stisnjenimi zobmi. Delavec namreč ni človek, ni celostno bitje, ampak je delovna sila, kar je nekaj drugega. Je torej zgolj skupek mišic, kosti in možganov, ki lahko opravijo določeno delo. To je kajpak plačano. Na primer 3 € na uro in nič več. Take so zakonitosti trga, bodo rekli, tako je pač na svobodnem trgu. In če vam ni kaj všeč, lahko tudi odidete, saj ste svobodni. V kapitalizmu smo vsi resni, odgovorni in svobodni, da pustimo Kapitalu, da dela z nami, kar hoče delati.

Delavec je torej kot delovna sila povsem svoboden. Lahko dela ali pa tudi ne dela. Lahko se pojavi na svobodnem trgu in se resno prodaja, lahko pa se tudi ne pojavi in se ne prodaja. Potem kmalu umre, saj ne more živeti od zraka; če se torej ne pojavi na svobodnem trgu, ni odgovoren. Lahko sicer poskusi živeti od zraka, a se nikoli ne izide. Sicer pa bo tudi zrak kmalu privatiziran. Potem bo še veliko huje. Janševanje bo verjetno še kar trajalo. Tako je to.