Ena izmed osnovnih političnih težav neoliberalne države, na katero opozori Harvey v Kratki zgodovini neoliberalizma, je nasprotje med odtujenim, koristoljubnim individualizmom in željo po kolektivnem življenju. Neoliberalna država to rešuje z dirigirano svobodno izbiro. Posamezniki so spodbujeni k svobodni potrošnji, kjer ne izbirajo le med neskončnimi proizvodi, temveč med življenjskimi slogi, hobiji, društvi, NVO-ji, gibanji, dobrodelnimi organizacijami, umetniškimi in kulturnimi praksami. Skupni imenovalec teh kolektivnih praks je »šibka kolektivnost«. Gre torej za šibka prostovoljna združenja, ki posameznikom sicer omogočajo izživeti željo po kolektivnosti, ne privedejo pa do udejanjenja politične moči. Nič ni narobe z vključevanjem v interesna društva, kjer si posameznik osmisli življenje, tudi ni cilj slehernega združevanja političnost; toda v okoliščinah, ko ljudstvo z vstajami nasprotuje nedemokratičnim in nesocialnim državnim in občinskim politikam, so šibki načini združevanja neproduktivni. Vstajniki želimo vplivati na tokove družbenega odločanja, želimo izpisati lastno usodo, živeti v svobodni, demokratični družbi, zahtevamo pravično delitev družbenega dohodka, toda zaradi vztrajanja pri šibkem povezovanju ohranjamo in reproduciramo le videz svobode in demokracije.

Težava šibkega prostovoljnega združevanja je, da ne preraste ideje svobodnega, atomiziranega, odtujenega posameznika. Tak posameznik nikoli ne preseže izključno zasebnega interesa, nikoli se ne preda nečemu, kar je večje od njega samega (stvâri, za katero se zavzema); zato je realno, ki mu stopa nasproti, nenehna reprodukcija uveljavljenih družbeno-ekonomskih razmerij – prav teh, ki odpravljajo demokracijo, drzno oglašujejo videz svobode in zaradi katerih se naše besede, ideje, pobude v samem trenutku izrekanja spreminjajo v blago. Pomislimo samo na to mnoštvo idej in pobud, ki jih vstajniki v izjemnih količinah produciramo iz dneva v dan: protislovne so in bežne. Zastarajo skoraj takoj, ko so izrečene. Ob skoraj nobeni ideji se zares ne zaustavimo kot kolektiv, nobene ne premislimo do konca, večina med njimi konča kot včerajšnji zapis na Facebooku. Kaj je to drugega kot poklon neoliberalnim tržnim pravilom obnašanja? Za nameček prihaja do konflikta med bolj in manj radikalnimi predlogi družbene spremembe, konflikta ki ostaja nedorečen, nereflektiran, ujet v destruktiven narcizem majhnih razlik.

Za nameček ostane šibko povezanemu posamezniku prikrito, da neoliberalni državi nikakor ni v interesu ustanavljanje močnih kolektivnih institucij, kakršne so sindikati ali, denimo, demokratične socialistične delavske politične stranke, ki bi utegnile resno pritisniti na politične in ekonomske interese elite ter poseči v teoretično postulirano nevprašljivo delovanje svobodnega trga.

Neoliberalna država, ki deregulira vse, kar je mogoče – od ekonomije, do financ in socialne sfere; ki privatizira vse, kar je mogoče – na zelo pretanjen način deregulira tudi svobodo in deregulirana svoboda ni nikakršna svoboda. Šibko povezani bomo ostali šibko svobodni. Bentili bomo čez razprodajo skupnega premoženja, videli v tem še en člen v verigi zasužnjevanja delovne sile, upravičeno bomo kritizirali odnos upnik-dolžnik; toda brez moči vplivanja in preprečevanja ključnih načinov delovanja neoliberalne države, je celo upravičen srd zgolj tržna niša.

Zaradi teh razlogov je torej preprosto treba ustanoviti demokratično, socialistično delavsko stranko, ki bo povezana z gibanji po vsem svetu kos neoliberalnim državam in neoliberalnim mednarodnim institucijam (tudi EU) in se bo sposobna postaviti za interese delavcev. Vprašanje je samo, kako radikalen je lahko njen program. V državi, kjer je politično telo še vedno pretežno pasivno kakor pri nas, najbrž ni mogoče širiti ideje o zavzemanju proizvodnih obratov, kot se to trenutno dogaja v Grčiji, uvajati samoupravljanja, ob katerem pri nas mnoge nerazgledane duše zmrazi itd. Radikalno programa je torej odvisna od družbenih okoliščin, od prebujenosti političnega telesa, moči demokratičnih sil. Toda cilj mora biti isti. Neoliberalni kapitalizem oziroma kapitalizem kot tak mora biti spoznan, ki uničuje ljudstva, okolje, demokracijo in svobodo.

 ***

Michel Husson v knjigi Čisti kapitalizem, kjer postavi tezo, da se sedanji, neoliberalni kapitalizem ne vrača toliko k svojim zgodnejšim oblikam, kolikor se »čedalje bolj ujema s svojim konceptom«, zelo nazorno pokaže, da je »glavna značilnost globaliziranega kapitalizma od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja […] upadanje plačnega deleža«. Gre za upadanje, ki ga ni mogoče razložiti z ekonomskimi razlogi, kot to želijo predstavniki kapitala in oblasti, temveč »z razmerjem moči med družbenimi razredi«. Kapitalu naklonjeni voditelji so namreč uporabili vsa sredstva, da bi »spremenili pravila oblikovanja plač«: dvig obrestnih mer, globalizacijo, porast brezposelnosti, zadolževanje.

Tako je, denimo, aprila 2011 ECB dvignila obrestne mere, kar je podražilo zadolževanje, spodbudilo varčevanje in zmanjšalo interes za naložbe v ekonomijo. Cilj je bil zmanjšanje inflacije, a posledica večja brezposelnost. Le mesec prej sta nemška kanclerka Angela Merkel in tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozi šefom vlad drugih evropskih držav predstavila predlog gospodarskih reform, med katerimi je bila tudi opustitev indeksacije plač, kar je naša vlada (tedaj Pahorjeva) podprla. Takrat so le sindikati opozarjali, da to pomeni realno znižanje plač v gospodarstvu in nižanje življenjske rasti zaposlenih. V istem času je bil pri nas na mizi tudi suspenz kolektivnih pogodb, ki so v Sloveniji ščitile realno vrednost plač in zopet so protestirali predvsem sindikati. To seveda omenjam zato, da bi uvideli, da mora vstajniško gibanje, kljub nekaterim upravičenim kritikam, ki letijo na sindikate zaradi njihove okostenelosti in pogosto preveč revizionistične drže, sindikatom oziroma močno povezanim kolektivom priznati tudi zasluge v preteklem boju; preprosto jih ni mogoče vreči v isti koš z neoliberalnimi strankami, ki so bile in trenutno so v parlamentu.

Nova pravila oblikovanja plač, ki so začela veljati v Evropi, in na katera so pri nas glasno opozarjali sindikati, torej predvidevajo rast plač, ki je počasnejša od produktivnosti. Posledica tega je po Hussonu ta, da »koristi od porasta produktivnosti ne pripadajo več delavcem, katerih kupna moč je zamrznjena, pač pa gredo v profit.«

Novo razmerje med družbenimi razredi, ki se je uveljavilo z naštetimi ukrepi, govori v prid oblastnih, kapitalskih razredov in ker za takšno razmerje ne obstajajo nikakršne notranje nujnosti, ne moremo govoriti več le o boju za bolj moralno družbo ipd., temveč o razrednem boju, v katerem vseevropsko vstajniško gibanje sicer že prevzema breme boja tradicionalnih bojevnikov: delavskih strank in sindikatov; toda zaradi svoje razpršenosti, neorganiziranosti oziroma načelnega pristajanja na šibki kolektivizem, pa tudi omenjenega nezaupanja v sindikate in močne delavske stranke kot take, izgublja pobudo. Heterogenost vstajniškega gibanja je dejstvo, je tudi zaželena, toda nesposobnost za oblikovanje močnejše organizacije (stranke), ki bi iz njega zrasla, pa četudi začasno, je, kot nakazano, mogoče razumeti kot delovanje nereflektirane neoliberalne ideologije. To seveda ustreza zlasti predstavnikom kapitala.

Kaj so točke razrednega boja ali kaj so lahko temeljne zahteve zamišljene delavske demokratične stranke pri nas? Osebno mi je všeč Hussonov predlog iz knjige Čisti kapitalizem, ki se v prvi točki vrača k boju za skrajšanje delovnega časa. Predlog mi je všeč, ker se zdi v danih okoliščinah izvedljiv in ker bi pri nas lahko pridobil široko soglasje državljanov. Husson pravi, da je skrajšanje delovnega časa »bistveno orodje za enakomerno redistribucijo pribitkov in dolgoročno edino sredstvo za ustvarjanje novih delovnih mest.« To je sicer zelo močna izjava. Absolutno gledano celo ne drži. Mogoče si je zamisliti tudi revolucionarno gibanje, ki bi z enim zamahom razlastilo imetnike kapitala, vendar je vprašanje, ali bi takšno gibanje pri nas uspelo dobiti široko družbeno soglasje. Zato se mi zdi, v danih neoliberalnih okoliščinah, ko se političnost sooča z inflacijo predlogov na eni strani in z apatičnostjo na drugi, predlog razumen.

Kar zadeva samo skrajšanje delovnega časa, mora biti enakomerno, veljati mora za »vse zaposlene«, ker se s tem preprečijo zaposlitve s krajšim delovnim časom in prekarnost. Hkrati je treba zaostriti »pogoje zatekanja k naduram«. Najpomembneje pa je, da mora denimo »skrajšanje časa za 10 odstotkov […] prinesti 10 odstotkov novih zaposlitev«, sicer ta ukrep prispeva le k »intenzifikaciji dela«, ko »morajo delavci opraviti enako delo v krajšem času«.

Druga točka Hussonovega programa se nanaša na uporabno vzdržno rast. To pomeni, da mora gospodarski razvoj temeljiti »na zadovoljevanju najnujnejših družbenih potreb na področju zdravstva, stanovanj, šolstva, javnega prevoza, vrtcev, oskrbe starejših itd. Šlo bi torej za rast BDP, ki jo lahko po pravici označimo kot družbeno koristno.« Zadnja leta se družbeno povpraševanje sploh nagiba h kolektivnim storitvam, ki niso povezane z bistvenim razvojem produktivnosti in od tod izhajajočimi dobički. Zato se kapitalizem ne odziva na te potrebe in raje sploh ne ustvarja novih delovnih mest.

Tretja točka programa govori o drugačni delitvi dohodkov. Vsak program, »usmerjen v zmanjšanje brezposelnosti, mora spremeniti delitev dohodkov«. Brezposelnost je plod večjega kopičenja dobičkov pri imetnikih kapitala, zlasti finančnih. Zmanjšanje brezposelnosti danes avtomatično pomeni zmanjšanje dobičkov in večjo redistribucijo. »Da bi spremenili delitev dohodkov, moramo finančne dohodke stisniti v klešče in jih prirezati na obeh koncih: na eni strani z zvišanjem plač, ki je […] najučinkovitejša oblika obdavčenja finančnih dohodkov, in na drugi strani z neposredno obdavčitvijo finančnih dohodkov.« K tretji točki sodi tudi dvig minimalnih plač.

Četrta točka govori o načinih financiranja vse večjih potreb socialne zaščite, kjer je osnovna ideja, da morajo »socialni prispevki znotraj plačne mase rasti hitreje od neposredne plače«, pri čemer pa mora celotna plačna masa naraščati enako hitro kakor dodana vrednost.

Husson v nadaljevanju dokazuje, da je preplet ukrepov, kakršni so dvig plač, dvig socialnih minimumov, skrajšanje delovnega časa in financiranje vse večjih potreb socialne zaščite, izvedljiv, pri čemer zavrne klasična, s kapitalistično ideologijo obtežena ugovora, da ti ukrepi niso gospodarsko vzdržni in konkurenčni. »Program je koherenten in gospodarsko vzdržen. Koherenten je, ker analizo brezposelnosti – ki je rezultat dejstva, da pribitke produktivnosti zajemajo rentniki – navezuje na predlagano zdravilo, torej vnovično prisvojitev finančnih dohodkov za ustvarjanje novih zaposlitev. Vzdržen je, ker so finančni dohodki gospodarsko sterilni (se ne investirajo) in družbeno škodljivi, saj porajajo neenakost, prekarnost in družbeno bedo.«

Toda program mora biti tudi politično izvedljiv, saj bi gotovo naletel na odpor rentnikov. Zato bo treba – s pomočjo državnih aparatov, ki danes ravnajo ravno nasprotno – izvesti nadzor nad kapitalom. »Grožnja razlastitve mora viseti nad vsakim podjetjem ali skupino, ki bi sodelovala v operacijah gospodarske sabotaže.« Seveda pa mora vsak projekt družbene preobrazbe računati »na spopade s tistimi, ki jim obstoječi red koristi in ga bodo trdovratno branili. Zato moramo skrbno usmeriti radikalnost vsega projekta, da bi zagotovili dovoljšnjo mero družbene mobilizacije, ki je potrebna, da bi postal realno izvedljiv. Drugače povedano, imeti moramo strateško vizijo.«