Slovenske in evropske zastave so seveda kul. Avtoritarni simboli, s katerimi nekateri mahajo na vstajah, niso kul, in vsi, ki se v Evropi ukvarjajo s politiko, to vedo (!). (Avtoritarne osebnosti se vselej sklicujejo na avtoritete nad seboj, ki se jim seveda podrejajo, ker imajo od tega koristi, medtem ko ljudi, ki so na hierarhični lestvici pod njimi, tlačijo, od česar imajo seveda zopet koristi.) Nacionalni šport je iskanje novega mandatarja, a to se le tako reče, saj v resnici ne gre za športno dejavnost, kot ve vsakdo, ki se ukvarja s športom, pa tudi vsakdo, ki se ne ukvarja z njim. Če bi bilo iskanje mandatarja športna disciplina, bi pri iskanju sodelovali dobro trenirani športniki, vsi, ki se s ukvarjamo s politiko, pa vemo, da ne sodelujejo.

Velike in nevarne besede o fašizmu, levem ali desnem, mi je čisto vseeno, so tako simptomatične in tako pretirane, tako neverjetno stopnjevanje in napihnjene, da terjajo nove komentarje in analize, saj niso nastale po naključju – za njimi so izjemno močne strasti. Ljudje, ki so doživeli nacizem ali fašizem na svoji koži, znajo povedati tako neverjetno srhljive zgodbe, da se danes verjetno križajo, ko poslušajo politične manipulatorje uporabljati besede, za katere očitno ne vedo, kaj pomenijo.

Za uvod zato nikakor ne bi smeli pozabiti, da je v tridesetih letih 20. stoletja med desničarskimi francoskimi biznismeni krožila fraza Bolje Hitler kot Léon Blum. Desničarji so torej očitno verjeli, da je za biznis Hitler boljši kakor levičarski Blum. Ta je bil kljub temu trikrat ministrski predsednik Francije. Ni nepomembno, da je doštudiral pravo na Sorboni ter postal še izvrstni literarni in dramski kritik. Fašizem je bil tudi branik pred takimi levičarji. Posledice so seveda znane.

V resničnih zgodbah o fašističnem in nacističnem nasilju nastopajo odrasli ljudje, stlačeni v živinske vagone, ki potujejo dneve in dneve brez hrane, pijače in odej v peklenskem mrazu; otroci, ločeni od staršev, žrtve medicinskih poskusov; možje in žene pod tuši, iz katerih nikoli ni pritekla kaplja vode; psi nacistov, ki trgajo nesrečne ujetnike, še preden so sploh prestopili prag koncentracijskih taborišč; velikanske gore trupel, preden so jih zakurili v pečeh; povsem izstradani ljudje okostnjaki, ki se ne morejo več držati na nogah in le še nemočno ležijo na tleh; velikanski kupi nakradenega zlata, srebrnine in drugih dragocenosti; milijoni pobitih, ki ležijo v jarkih, na travnikih, po grapah, kjer jih žrejo podgane.

Preprosto je nedopustno, nemoralno, neetično, neokusno in nehigienično norčevati se iz izkušenj milijonov ljudi, ki sta jih uničila nacizem in fašizem, medtem ko sta skušala reševati kapitalizem pred propadom, pri tem pa so ju močno podpirale dobičkov željne mednarodne korporacije. Le primer oziroma dva: brez tehnologije, ki jo je nacistom zagotovil IBM, njihova koncentracijska taborišča nikoli ne bi zmogla take evidence ujetnikov v koncentracijskih taboriščih, kot so jo; Krupp je izdelal natanko dovolj velike peči, da so mrtvece zakurili in čim hitreje upepelili.

Sodobnih politikov, ki jim je nadvse udobno in imajo bajne plače, zato so tudi lepo oblečeni, nihče ne ponuja nikakršnega fašizma ali nacizma. Fašizem ali nacizem se namreč ne ponujata, ampak se brutalno uveljavita, saj nista le ideologiji, temveč sta izjemno močna, dobro organizirana in razširjena politična in gospodarska sistema. V časih neverjetno poceni spopadov za politično oblast nad ljudstvom, zaradi katerih se normalnemu človeku dviguje želodec, je edino zdravilo zoper barbarstvo, ki ropa naša življenja, etika oziroma razmišljanje o velikih idejah.

Ne govorim o krizi etike, temveč o organiziranju ljudi, ki ne želijo biti več podrejeni drugi, ubogljivi delavci in pridni potrošniki, nad katerimi bdijo politiki, menedžerji in drugi, sklicujoč se na kapitalizem in zgodbe o uspehu za vsakogar, ki ni len in je bistre glave.

In natanko za to gre. Ko se ljudstvo zgane, ko se pričnejo vstaje, ko se ljudje organizirajo in začnejo nastopati na prizoriščih, ki jih ustvarijo sami, ko niso več le oddaljena čreda, ki se mirno pase na zelenih livadah, uživajoč zdravo krmo, politike zgrabi tesnoba, saj počasi prodira v njihove zavesti spoznanje, da prihajajo časi, ko ne bodo več mogli delati, kar so počeli doslej, časi, v katerih morda sploh ne bodo imeli nobene pomembne vloge in še stranske ne.

Drugače rečeno: ljudje ne smejo biti organizirani in ne smejo nastopati kot politični subjekti, sploh pa ne smejo mahati s totalitarnimi simboli in ne smejo napadati policistov. Lahko pa so karkoli drugega: potrošniki, delavci, zabavniki, športniki, psihologi, muzikologi, gospodinje, upokojenci, naravoslovni študenti, srednješolci, če le niso gimnazijci …

Zgodba je vselej enaka, kot pravi Slavoj Žižek: danes najbogatejši milijarderji na svetu pozivajo ljudi k solidarnosti, k boju zoper podnebne spremembe in naravne katastrofe, ki nas čakajo, zoper revščino, k dejanjem, s katerimi bomo končno in za vse večne čase premagali bolezni in bedo in stiske in trpljenje milijard ljudi.

Za marsikoga je zgodba privlačna in celo nadvse prepričljiva, ker ne pozna njene druge plati, ker ne ve, kako deluje sodobni kapitalizem, ki vso to bedo in trpljenje prav potrebuje. Milijarderji namreč dobro vedo, da bi se milijarde lačnih in revnih in obubožanih lahko organizirale in začele nastopati kot politični subjekti, zato jih skušajo obdržati v vlogi, ki jo imajo sedaj, to je v vlogi žrtev, ki jim je treba vedno znova pomagati.

Poudarek je kajpak tale in je povsem na dlani: žrtvam je treba pomagati, toda ostajati morajo žrtve – da jim bomo lahko še naprej pomagali. Žrtve torej ne smejo nikoli postati kaj drugega, saj potem tudi ti, ki jim pomagajo, ne bi več mogli biti to, kar trenutno so – svet bi se začel spreminjati.

Pred natanko stotimi leti je bilo delavsko gibanje v Evropi, zlasti v Nemčiji in v nekaterih nordijskih državah, izjemno močno podprto z Marxovimi idejami oziroma zamislimi o socializmu in kapitalizmu; tudi v carski Rusiji so kritični intelektualci pridno skrbeli za branje Kapitala in ga širili med ljudmi. Sto let pozneje v Sloveniji tako rekoč ni enega politika ali navadnega človeka, ki bi znal in zmogel misliti delavsko gibanje, čeprav so praviloma vsi za socialno državo, vladavino prava in napredek v dobro vseh. Delavci, ki ustvarjajo vrednost, navadno niso niti omenjeni, med njimi ni organskih intelektualcev, kot jih je imenoval Antonio Gramsci, kar je katastrofalno.

Zato pa se širi novorek, ki ne zajema le neoliberalnega žargona, temveč tudi levi fašizem. Za njegove uporabnike so pridni državljani tisti, ki se mirno zbirajo ob dogovorjeni uri, ne skačejo v policiste in ne mahajo s prepovedanimi simboli, potem pa se mirno razidejo. Ko tako žugajo s prstom, seveda skrbno preskočijo podatke, ki pa so zgovorni: med dvajset tisoč ljudmi, udeleženci vstaje, je bilo pet takih, ki so izgubili živce. Torej je bilo 19.995 drugačnih, to je mirnih in dostojanstvenih, kakršna je bila tudi peščica tistih (po pregledu posnetkov iz zraka se je izkazalo, da jih je bilo nekaj tisoč), ki so se udeležili zbora!