Med odzivi na dva dogodka, ki sta se zgodila prejšnji petek, so bili tudi takšni, ko se je poskušalo dve zborovanji prikazati kot dva različna izraza istega: v obeh primerih naj bi šlo za izražanje mnenj, ki se resda razlikujejo, a obstajal naj bi neki skupni imenovalec. Namen tega zapisa pa je pokazati, da gre za dva povsem različna dogodka in za dve povsem različni delovanji, ki pričata o dveh načinih razumevanja udeležencev, ki med sabo nimata prav dosti skupnega.

In če bi oba poskušali opisati s pojmom aktivnega državljanstva, bi bilo to povsem zgrešeno.

Seveda tukaj ne oporekam sami ideji aktivnega državljanstva kot zamisli o udejstvovanju ljudi v političnem življenju. Prav nasprotno. Moj namen je pokazati, da je aktivno državljanstvo kot koncept nezadosten, da bi lahko z njim pojasnjevali aktualna družbena gibanja, ki so se sama poimenovala vstaje. Potrebujemo torej nov(e) koncept(e).

Nič nenavadnega namreč ni, če celo vodilni politiki pozivajo ljudi k aktivnemu državljanstvu. Tako je premier Janša pred časom pihal na dušo ljudem, ki se miroljubno zbirajo na ulicah, rekoč, da bi jim morali izreči priznanje za aktivno državljanstvo. Kmalu zatem pa je nekdo iz premierjeve stranke taiste ljudi ozmerjal z zombiji ali živimi mrtveci. Navidezno diskrepanco med obema izjavama lahko pojasnimo, če se nekoliko zadržimo pri ideji aktivnega državljanstva, ki jo sicer na svoj način promovirajo tudi državne institucije. Kdo je torej aktivni državljan po meri slednjih?

Aktivni državljan je najprej pravo nasprotje kakega 'zombija', saj je ozaveščen in osveščen o (političnem) dogajanju. Ni ignorantski in ni cinični gostilniški obrekljivec politike in politikov, ampak je kultiviran in zna artikulirati in do neke mere argumentirati svoja stališča. Je torej kritičen, a v ravno pravšnji meri, kar pomeni, da mnenja, ki jih ima, izražajo del njegove ali njene osebnosti. Skratka, aktivni državljan ustvarja vtis, da se ne pusti zlahka manipulirati in da so mnenja in prepričanja, ki jih ima, dejansko njegova lastna. Zanima ga politika in je državotvoren, kot se reče – kar pomeni, da ni niti destruktiven niti pokvarjen ali zlonameren. Seveda pa je tudi njegovo zanimanje za politiko takšno, kot se spodobi.  Aktivni državljan spoštuje zakone in njihove ustvarjalce in izvajalce. Spoštuje tudi oblast, saj je prepričan, da ta omogoča in skrbi za to, da je življenje v družbi organizirano in varno in ne preveč kaotično. Aktivno državljanstvo je torej povsem usklajeno s predstavo o tem, da je politično delovanje v pravem pomenu besede najprej stvar države in njenih institucij – šele v njih, pod njihovim okriljem naj bi šlo po tej predstavi zares, mi navadni (toda aktivni) državljani pa naj bi potemtakem lahko prispevali zgolj k temu, da bodo te še naprej delovale na isti način, kot že delujejo.

In kaj se zgodi tedaj, ko državljani hočejo postati tudi izvajalci politike in ne zgolj njeni opazovalci in začnejo izražati zahteve po korenitih družbenih spremembah, ki se izražajo v idejah, kot so: več demokracije, država mora pripadati ljudem, ljudje pred profitom ipd.? Ko njihovo organiziranje ni več namenjeno zgolj temu, da bi podprli aktualno oblast ali pa da bi predlagali nekaj drobnih popravkov ali sprememb. Je to še aktivno državljanstvo po meri vladajočih ali pa nemara prav takšno delovanje oziroma odziv s strani zastopnikov oblasti pokaže na omejenost samega pojma aktivnega državljanstva, kot ga razumejo in promovirajo institucije držav pod okriljem EU?

Mar ni pojav, ko »aktivni državljani« tako rekoč čez noč postanejo »zombiji« simptomatičen tudi v tem pomenu, da se prav v njem pokaže ta dvojnost in dvoličnost oblastnih garnitur v odnosu do državljank in državljanov? Drugače rečeno, mar se ne pokaže ravno v tej točki, koliko je oblastnikom dejansko do demokracije? Takole gre potem zgodba: aktivni državljani so kajpak zaželeni del družbe, a samo dokler ne zahtevajo nečesa tako nezaslišanega, kot so naslednje ideje: »navadni državljani« bi morali imeti pod nadzorom in v lasti državne in ekonomske institucije, državljani bi morali biti udeleženi v procesu političnega odločanja kot enakovredni sogovorci in soodločevalci, odločitve bi morale temeljiti na soglasju tistih, ki jih le-te zadevajo, ljudje na oblastnih položajih pa bi se morali vesti odgovorno in spoštovati zakone in moralna pravila. V trenutku, ko aktivni državljani zahtevajo več demokracije v pomenu participacije (soodločanja o skupnih zadevah), ki bi bila del vsakdanjega življenja (in ne samo nekaj, kar bi se zgodilo poredkoma), pravičnejše porazdelitve dobrin, enakih možnosti itd., in ko namesto, da bi bili zgolj opazovalci politike, ki jo snujejo drugi, hočejo biti njeni dejavni ustvarjalci ali politični akterji, postanejo za oblastnike nezaželeni, zoprni, predrzni, nevarni, skratka – zombiji. Morda so sicer drugod po Evropi politiki za odtenek bolj zadržani, pa izraza »zombi« v tem kontekstu ne bi uporabili, kar pa še ne pomeni, da s takšnimi mnenji potihoma ne soglašajo.

Ne gre se torej slepiti. Aktivni državljan je ideološka oznaka, ki bolj kot o tendenci k širjenju demokracije in decentralizaciji oziroma opolnomočenju državljank in državljanov priča o nasprotnem. Zato samoorganiziranje ljudi ni to, čemur bi ideologi radi nalepili oznako aktivnega državljanstva, pa najsi se to sliši še tako prijazno (aktivno državljanstvo kot izražanje mnenj in politične volje znotraj danih okvirjev). Samoorganiziranje je mnogo bolj poskus reartikuliranja in redefiniranja teh okvirjev samih, kar pomeni, da meri na strukturne spremembe ali predrugačenje obstoječih razmerij moči v smeri odpiranja ali egalitarnosti. Ko je premier hvalil aktivne državljane, kako zgledni da so, ko tako lepo mirno izražajo svoje drugačne poglede, je bil to bržčas še zadnji poskus nevtralizacije pomena gibanja ali prevajanja aktualnega dogajanja v nekaj znanega, že videnega, nekako takole: to, kar se dogaja ni nič takšnega, državljani imajo pač pravico do svojih mnenj in do tega, da jih povejo (skrita premisa je bila tale: se bodo že naveličali in izpeli). V dneh in tednih, ki so sledili, aktivnost državljanov in državljank ni pojemala, ampak prav nasprotno. Od tod preobrat: ker so državljani postali »preveč« aktivni, nenadoma niso bili več hvalevredni in sploh niso več zaslužili, da bi jih tako poimenovali (pravi državljani namreč vedo, kje je meja, do kod se sme, da se ne užali in prizadene tistih zgoraj), ampak so zgubili vest in zavest in zavedanje o lastnem početju – postali so torej bitja, oropana najosnovnejših človeških atributov.

Aktivni državljani pač lepo protestirajo in so na »pravi strani«, na shode prinesejo državne in evropske zastave in skandirajo gesla, zaradi katerih so vladajočim v ponos in jim zaigra srce. Vzklikajo imena zastopnikov oblasti – da bi jim s tem dalo še več moči za vodenje ljudstva svetli prihodnosti naproti.

Sporočilo protestnih gibanj pa je jasno. Treba je iti onkraj takšnih benignih in abotnih konstruktov, ki služijo zgolj nadzoru in vzdrževanju obstoječih razmerij moči. Aktivno državljanstvo je postalo eden takšnih konstruktov. Treba je nadaljevati z ustvarjanjem novih politik, ki bodo temeljile na samoorganiziranju ljudi in odpiranju novih možnosti za življenje. Samoorganiziranje, za katerega je človek zmožen po naravi (tako kot je zmožen razmišljati) pa je neločljivo od oblikovanja kritične zavesti, ki se ne ogiba spoznanju o političnosti svojega delovanja. Politična zavest je zavest o boju za skupno stvar ter o odgovornosti in avtonomiji, ki sta del tega boja – v delovanju svobodnih posameznikov in posameznic kot članov občestva v postajanju, odprte skupnosti ali multitude.