Na zborovanju Zbora za republiko je gospa novinarju odločno dejala, da je JJ edini in pravilni voditelj te države. Njena izjava bi v kakem drugem času nemudoma izginila kot dim v vetru, danes pa je pristala na medmrežju in jo je dobro vsaj minimalno raziskati – za prihodnost te dežele in v dobro njenih prebivalcev. Prebivalcev, ki morajo iz dneva v dan prenašati tožbe politikov (!!!), da so jim  ukradli državo, zabodli nože v hrbet, da jim ponujajo levi fašizem, da vrtajo luknje v ladjo, skačejo na glavo v prazen bazen, in ugotavljanje taistih, da država po nepotrebnem trpi zaradi političnih neumnosti in neodgovornega ravnanja – samih politikov (???). Ali kot je oni dan mimogrede pripomnil sosedov Joža, ki sem ga srečal na poti: men tuki neki ni čist jasn, zdi se mi pa, da je politikom jasn še velik mn.

Zgodovina je polna ljudi, za katere je veljalo, da so bili edini možni voditelji. Od nekdaj so jih povezovali z bogovi ali pa so bili kar bogovi sami. Zaradi množične vere so bili taki voditelji zares Voditelji, saj so bili absolutno nevprašljivi – dokler se seveda ni našel junak, ki jih je preprosto pospremil do vrat, ki vodijo na oni svet ali pa na smetišče zgodovine.

Kdor je edini voditelj, je tako nadpovprečen, tako sposobnejši kot kdorkoli, da mu seveda ni para. A kakšne so njegove skoraj nadčloveške sposobnosti v resnici? Zgodovina nas ironično uči, da zasebno taki voditelji pogosto sploh niso bili nadpovprečni, ampak so bili celo podpovprečni, strahopetni, egoistični, psihopatski, moralno pokvarjeni, vraževerni, duševno moteni, intelektualno manj razviti in tako dalje. Torej je obstajal velikanski razkorak med njihovo javno podobo in njihovim zasebnim življenjem, v katerem so lahko tudi pretepali svoje žene in jih varali z ljubicami, bili trmoglavi kakor nevzgojeni otroci ali pa so počeli še kaj hujšega.

V razsvetljenih časih si bržčas nihče ne želi imeti nad seboj edinega voditelja; v takih časih voditelji pravzaprav sploh niso nujno potrebni.

Kaj pa pomeni biti pravilni voditelj? Gospa je verjetno mislila pravi, ampak to sedaj ni zelo pomembno. Strokovnjaki opozarjajo, da je v takem primeru zgodba še bolj zapletena, kajti zaradi množične in slepe podpore je nekdo lahko edini voditelj, zaplete pa se, ko mora ugotoviti, kaj pomeni pravilno voditi ljudi. Zaplet je seveda mogoče tudi elegantno rešiti: ljudi se pravilno vodi takrat, ko jih nekdo vodi, kot jih vodim sam. Je bil potemtakem Napoleon pravilni voditelj? Je bil Hitler, ki mu je v določenem trenutku zaupalo na desetine milijonov ljudi, obenem pa so bili prepričani, da jih vodi v pravilno smet in k pravemu cilju? Le kako bi se lahko na desetine milijonov ljudi motilo? Kaj pa Stalin, ki je nenehno poudarjal, da je vsak odklon (desni ali levi) od pravilne smeri slab?

V sodobnih demokratičnih družbah je zgodba o voditeljih tudi precej banalna. Voditelji so najpogosteje preprosti ljudje, ki imajo to srečo, da jih je del ljudstva izbral na volitvah, kar seveda pomeni, da bodo že na naslednjih volitvah zgolj navadni državljani ali pa upokojenci, kakršen je Milan Kučan. Ali drugače rečeno: v demokratičnih, razsvetljenih družbah preprosto ni več edinih & pravilnih voditeljev za vse večne čase. Hvalabogu.

Kako pa je v nedemokratičnih in nerazsvetljenih družbah? Bistveno drugače. Toda Slovenija je demokratična dežela in njeni prebivalci so razsvetljeni.

Zakaj je potem gospa rekla, da je JJ natanko edini & pravilni voditelj, ki ga podpira z dušo in s telesom? Zakaj ga gospa potrebuje? In koliko je še takih ljudi, ki ga potrebujejo? Na zboru jih sicer ni bilo prav veliko, toda tja zagotovo niso prišli vsi, ki se strinjajo z gospo.

Problem, ki ga ima gospa, je predvsem tale. Prepričana je namreč, da so nekje v ozadju še vedno na oblasti komunisti, ki kradejo, ropajo in delajo proti dobrobiti državljanov in državljank. Torej ima zgodba o edinem in pravilnem voditelju nadaljevanje, ozadje in zgodovino, kar pomeni, da ni nastala prejšnji teden.

Ironija pa je, da je prav omenjene komuniste, ki delujejo iz ozadja in ropajo našo domovino, v prejšnji državi vodil natanko – pravi in edini voditelj. Tito je bil v Jugi dobesedno edini voditelj, saj je vladal do smrti, potem pa je državo vodilo predsedstvo. Ali je bil Tito tudi pravi voditelj? Seveda ne, saj je pravi voditelj leseno železo, dejstvo pa je, da je leta 1948 kot edini izmed voditeljev rekel železnemu Stalinu, da so lahko Kominterno vtakne za klobuk in da Juga pač ne bo del njegovega imperija. Torej se je uprl in bil zopet edini, saj se Josifu pač ni uprl nihče drug.

So voditelji tudi ljudje, ki se čemu pomembnemu kdaj pa kdaj uprejo? Vsekakor so. Ker imajo j***. Če so kastrirani, se seveda ne uprejo, saj se samo prilagajajo in delajo za svoje koristi.

Ali je to spoznanje morda uvod v sodobno razmišljanje o tem, kar potrebuje ta država? Čisto mogoče, kajti ta narod in država ne potrebujeta pravilnih & edinih voditeljev, potrebujeta pa pogum in odločnost, da se upreta kapitalizmu, kakršnega poznamo, in začneta zelo resno razmišljati o novi zgodovini, ki jo bo zaznamoval socializem.

Za socializem ne bodo poskrbeli pravi & edini voditelji, temveč navadni ljudje, kar je bržčas očitno. Zanj ne bo poskrbela ne tehnična vlada, ne projektna vlada, ne ta ali oni politični trojček, ne pripadniki elit. Poskrbeli bodo ljudje, ki znajo razmišljati o svetu, kakršen je v resnici, ne v iluzijah ali v oblakih; tudi taki, ki so že doslej poskrbeli za intelektualne revolucije, o katerih edini in pravilni voditelji ne morejo niti sanjati. Tak človek je bil na primer ameriški zgodovinar Howard Zinn, tak človek je Noam Chomsky; podobnih ljudi je na tem svetu zelo veliko. Niso edini in niso pravilni. Zanje je namreč značilno, da znajo misliti in da so pogumni, poleg tega pa nimajo nobene potrebe, da bi postali voditelji ali ljubljeni Vodje. Njihove misli dosežejo številne ljudi, ki razmišljajo naprej, to pa je tudi edino, kar je zares pomembno. Misli se tako krepijo in čisto mogoče je, da zaradi njih ljudje postanejo nemirni, ko imajo preprosto dovolj pravilnih & edinih.

Ko postanejo ljudje nemirni, kot so nemirni v tej deželi, ni ne časa ne potrebe, da bi oblikovali nove voditelje, temveč je čas za organiziranje ljudi, za njihovo povezovanje, za solidarnost in skupno delovanje, utemeljeno na visokih etičnih standardih in zasidrano v dobri teoriji. Nobenih voditeljev ni treba, saj se ljudje znajo organizirati in povezovati sami od sebe, kot so dokazali že tolikokrat v zgodovini.

Demokracija namreč ni nekaj, kar ljudem zagotavlja ljubljeni Voditelj ali edini & pravilni Vodja. Demokracijo si ljudje pod definiciji zagotavljajo sami.

Najprej tako, da si vzamejo besedo in da artikulirajo resnico družbenega življenja, ki ga živijo. Zanjo ne prosijo in ne potrebujejo nobenega dovoljenja. Ko si ljudje vzamejo besedo, se konstituirajo kot avtoriteta – taka je njihova generična zmožnost, kot jo je razumel tudi Karl Marx. Ljudje, ki imajo besedo, torej ne potrebujejo ljubljenega voditelja, saj se vodijo in usmerjajo sami.