Le kaj razmišlja Janez Janša, obramboslovec po izobrazbi, če sploh še kaj razmišlja medtem, ko vlada ljudstvu, ki ga prezira ter do katerega nima nobenega spoštovanja? Kakšni strategiji sploh sledi, jo zasleduje in poskuša uresničiti, ko tako vehementno udriha po vsem kar ni v skladu z njegovo resnico? Frontalni napad, ki se je pri njemu praviloma vedno izkazal kot najboljša možna “obramba”, pred vsemi številnimi nezakonitostmi in korupcijskimi tveganji, ki se mu očitajo, je do sedaj vedno uspešno delovala; vsaj za njega, za stranko in njegove zveste podanike. Potvarjanje dejstev in sprevračanje zgodovinskega spomina je vedno obvladoval in dodobra skozi leta izpopolnjeval kot prikladen manever v političnih igricah, v katerih je prevzemal vlogo žrtve in junaka hkrati ali izmenično, kakor njemu drago in ljubo.

Ali ga sedaj nemara slepo vodi zgolj še neobvladljivi strah in morda celo panika pred izgubo oblasti? Kot bi slutil, da gre tokrat čisto zares in bi ta bitka pomenila tudi že dokončno izgubo vojne, izgubo moči in z njo tudi oblasti. Mnogi si to želijo, pravzaprav kar 80% državljanov, a Janezek se ne da, ne, se ne preda. Je kdo od njega sploh lahko pričakoval kaj drugega? Mokre sanje naivnežev, saj vam je lepo povedal. »Boli ga« kam vse to vodi in kakšne bodo posledice za ljudi, on gre lahko samo še naprej po isti poti s stopnjevanjem retorike in poostrenimi metodami pa tudi, če v gotovo pogubo. Vrag naj vzame narodov blagor, le da ga njemu pusti nedotaknjenega.

A koliko časa se to lahko še tako nadaljuje, do kam se lahko stopnjuje, kako ali v kaj  zna biti da vse skupaj eskalira? Še bolj pomembno pa je vprašanje, kaj potem, kaj ali kako po njem? Nekateri že vedo odgovor: »Brez Janše nam živeti ni!« Le kaj bo s temi ubogimi ljudmi, zvestimi verniki, ko njega več ne bo, da bi jim polagal misli in besede v glavo?

Moč, ki jo JJ utemeljuje na razdvajanju ljudstva, na podpihovanju ter obujanju sovraštva in lovu na komuniste. In kdo je še večji ostanek prototipa komunista kot on sam? Hmm…morda Gorenak? Mu popuščajo živci in zato iz njega letijo žalitve, nedostojne besede in absurdne obtožbe, ki nikakor ne sovpadajo z dejstvi in realnostjo, so le še dodatna motivacija ter povod državljankam in državljanom, da gredo na ulico? Nikakor ne, zabava se, saj lahko opazuje kako smo kljub številčnosti in glasnosti vseeno tako nemočni in predvidljivi.

Nič ne kaže, da izgublja tla pod nogami, nasprotno, daje vtis kot da natančno ve, kaj počne in to počne zelo premišljeno, strateško vodeno in načrtovano. Hladnokrvno zabija žeblje v še vedno nezaceljene rane polpretekle zgodovine in se cinično poigrava s svojimi nasprotniki. Ni pomembno koliko nas bo to stalo in kaj bo iz tega nastalo. Počuti se močnega, vsemogočnega in pravzaprav ima dejansko res vse vzvode oblasti zaenkrat še čvrsto v rokah, suvereno kadruje, poveljuje in obiskuje kolege na mednarodnem prizorišču.

Ti mu očitno povsem zaupajo in ga podpirajo, verjetno celo razumejo kompleksnost aktualnih razmer s katerimi se spopada in težo bremena, ki ga nosi kot predsednik vlade; z njim sočustvujejo, saj kje pa ni ljudstvo v teh časih na ulicah in se trmoglavo upira nujnim reformam?  Zato ne bodo pomagala pisma v tujino vseh, ki drugače mislijo, saj so jim manire našega predsednika vlade kaj malo mar dokler bo le-ta izvajal naloge, ki so mu jih bili zaupali.