Živijo tudi hčere slovenske matere, seveda, vsekakor pa je nekje še oče, ki ga v teh temnih časih vedno znova izpustijo ali pa zainteresirano pozabijo omeniti. Včasih se zato zdi, da očetov sploh ni več in da so povsod le omnipotentne Matere z ljubljenimi sinovi. Ne gre za naključja, a o tem je veliko povedal že Freud. Sinovi sloveče ali slovenske Matere so danes pogosto povsem kastrirani in se držijo krila svojih Mater še pri tridesetih letih starosti, med drugim tudi zaradi tega, ker preprosto ne morejo računati, da bodo dobili kako službo, čeprav armada strokovnjakov vsak dan po osem ur in vsak teden po pet dni dela na aktivni politiki zaposlovanja, število nezaposlenih pa se kljub njihovemu delu zgolj povečuje. V tej perspektivi je sodobni nebrzdani neoliberalizem, kot ga zastopa zlasti JJ, svetlobna leta oddaljen od klasičnega liberalizma Adama Smitha, saj je postal absurden: mednarodne korporacije imajo vso svobodo, da investirajo tja, kjer si obetajo največje dobičke, posamezniki in posameznice pa se lahko zgolj nemočno prilagajajo njihovemu delovanju in skušajo preživeti, pa naj bo v Argentini, Iraku ali Sloveniji. Model je vselej enak, le da v naši deželi, kjer že razmišljajo o privatizaciji vode in fleksibilnem odpuščanju delavcev, vse skupaj pa je zgolj doktrina šoka (če ne bomo zmanjšali dolga, sledi katastrofa), kot jo je imenovala ekonomistka Naomi Kleon, še ni posegla vojska, v Argentini, Iraku in drugje po svetu pa je.

Kastriranost očetov in sinov sloveče matere je seveda v ostrem nasprotju z logiko junakov, ki jih poznamo iz pravljic in drugih pripovedi. Peter Klepec je tako na primer živel z materjo v incestu do smrti. Povsem drugačen je Levstikov  Martin Krpan, ki je zastopal teorijo in kulturo hendikepa, o kateri sklicevalci na junake, kakršen je Prešernov Črtomir, ne vedo ničesar ali pa vedo le zelo malo.

Črtomir je bil zadnji svoje vrste, bil je pokončen, odločen, samozavesten človek, a so ga povsem sesuli, saj je bil pošten in pogumen pogan, ter ga prisilili, da je po mesarskem klanju, v katerem so kristjani pobili vse njegove, sprejel vero, ki temelji na občutkih krivde, manjvrednosti, grešnosti, pridnosti, klečeplazenju in molčanju pred dostojanstveniki. Religija brez zmote vsake je seveda bogokletje, ki ni v nikakršni resni povezavi s tem, kar je zastopal Jezus Kristus, ki je med drugim dejal:  Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. (Jn 14,6) Rekel je: k Očetu, ne k Materi. Jezus je bil definitivno levičar. Pilat pa je rekel: Jaz ne najdem na njem nobene krivde. (Jn 18,38)

Sklep je torej povsem na dlani: reši nas lahko le močna levica. Zakaj? Kaj sploh je levica?

Levica je izraz, ki ga morda najbolje razumemo, če razmislimo, kakšna je resnična narava sveta, v katerem živimo. Svet namreč ni končen in ni zaprt, statičen, zatohel. Ljudje se zato ne moremo vračati v pretekle čase, ker so dokončno minili – obstajajo zgolj v spominu. Torej se lahko gibljemo le naprej. Gibanje naprej pa ne pomeni, da hodimo po cesti, ki je že zgrajena, in k ciljem, ki so že določeni po ljubljenem Voditelju. Obstaja eno samo gibanje, ki pa je zelo nenavadno.

Gibanje v prihodnost pomeni ustvarjanje prihodnosti. Torej pomeni svobodno in z občutki krivde neobremenjeno delovanje kreativnih ljudi, saj edino oni lahko ustvarjajo prihodnost; če imajo občutke krivde, sploh ne morejo biti kreativni, saj se bojijo vsega novega, pa če so še tako visoko študirani. Ustvarjanje prihodnosti zato terja nekaj izpolnjenih pogojev.

Prvič. Kreativnost ljudi je sama sebi zadosti, zato kreativni ljudje ne potrebujejo nobenega ljubljenega voditelja; tu so paradoksne korenine anarhizma. V petek smo tako lahko spremljali zbor državljanov za republiko z ljubljenim voditeljem na čelu in neprimerno številčnejšo vstajo državljanov, ki ni imela nobenega ljubljenega voditelja; razlika med obema skupinama je pomembna. Drugič. Ustvarjanje prihodnosti pomeni, da je ta radikalno odprta in nedoločena. Torej je lahko kakršna koli. Kakšna bo, je odvisno od ljudi in njihove zmožnosti za svobodno, kreativno delovanje, ne pa od voditeljev, njihovih navodil, korporacij in dogem iz srednjega veka.

Levica torej pomeni, da svobodni, kreativni, neodvisni ljudje ustvarjajo prihodnost za vse ljudi, ustvarjajo pa jo tako, da v določenem trenutku odprejo svet. Brez odpiranja namreč ni prihodnosti, saj je le še več istega. Brez prehoda k novemu ni prihodnosti.

Odpiranje sveta ustvari pogoje, v katerih zastopniki oblasti spoznajo, da nimajo več tal pod nogami, in padejo v brezno. V tem strogem pomenu besede levica ne pozna in ne prenese gospodarjev, ljubljenih Vodij in drugih oblastnikov. Levi ljudje se ne oklepajo nobenega voditelja in verjamejo v odpiranje odprtemu svetu, verjamejo v odpiranje samemu odpiranju, ki se ponovi vedno znova, saj se tudi mora.

Zaradi zapisanega je levica politična drža ljudi, ki zmorejo vztrajati v odprtosti družbenega polja, v določeni negotovosti, ki jamči za spremembe, ne pa za statično ponavljanje istega ali vračanje k tradicijam. Danes na primer vidimo, da se je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih razen ropanja družbenega bogastva in delitve naroda zgodilo bore malo, čeprav so zlasti politiki, med katerimi je prednjačil JJ, nenehno govorili o zgodbi o uspehu in o napredovanju.

Zakaj je torej treba vztrajati v levičarski drži? Zaradi neenakosti, nepravičnosti, družbenih razlik, revščine večine in bogastva elite. Ljudje, ki pozabijo pojasniti KPK-ju nekaj sto tisoč ali nekaj milijonov evrov, seveda niso bogati, toda za slovenske razmere je pomembno tole preprosto spoznanje: bogati ljudje svojega denarja ne porabljajo samo za kupovanje dragih izdelkov, temveč predvsem za kopičenje politične  moči, s čimer vplivajo na pravila kapitalistične igre tako, da jim omogoča dodatno kopičenje bogastva. Bogati so zato nujno vedno bogatejši. Ljudje niti približni nimajo enakih možnosti za uspeh v življenju, kar pa je ena temeljnih socialističnih idej.

V tej perspektivi se združujeta ideji o junakih in junakinjah slovenskih mater in očetov, pa tudi ideja o demokratičnem socializmu, o katerem je vse življenje razmišljal tudi izjemni zgodovinar Howard Zinn. Novi junaki našega časa so zlasti mladi ljudje, ki niso nikoli izkusili jugoslovanskega sistema in znajo neobremenjeno vnovič misliti socializem bolje, kot so ga mislili njihovi očetje, in drugače, kot ga mislijo Matere.

Prav ti mladi ljudje že danes tlakujejo pot, na kateri bomo razporedili povsem nove koordinate življenja v družbi prihodnosti.