Ko sem bil majhen, sem po zaslugi prednikov bral dobre slikanice in knjige, po zaslugi urednikov na štirih programih televizije (Ljubljana in Zagreb 1 in 2) pa gledal dobre filme in oddaje. »Ko bom velik, bom delal takšne reči!« sem sanjaril in se vpisal na AGRFT.

Tam sem doživel hladen tuš, kajti nihče – ne predavatelji ne sošolci ne soustvarjalci – ni imel ne želje ne potrebe ne znanja, da bi ustvarjal tako imenovane presežke. Poleg tega je način dela tako na akademiji kot v gledališčih obupno časovno potraten in srhljivo nerazumen, končni izdelki pa skoraj brez izjeme proračunsko potratni in nesmiselni. Kot dramaturg (oseba, ki med nastajanjem predstave sedi zraven in se s predlogi vmešava v delo ostalih) sem lahko zgolj služil davkoplačevalski denar in blažil odtenke nesmiselnosti. Po nekaj predstavah mi je bilo jasno: »Ali bom šel sam ali pa me bodo odvedli možje v belem,« in sem se ločil od Talije. O soustvarjanju filmov potem nisem niti razmišljal, kajti tudi najboljši slovenski film je še vedno slovenski film.

Tudi svet književnosti se je pokazal precej drugačen kot v mojih predstavah. Namesto piscev, ki si želijo ustvarjati (presežke), je poln ljudi, ki želijo biti (prestižni) ustvarjalci. Kot v gledališču-radiu-filmu-televiziji so 'umetniški' izdelki sredstvo, ne pa cilj. Za uveljavitev je bolj kot pisanje pomembno druženje z uredniki, nastopanje na literarnih večerih in pojavljanje na festivalih.

Natečaji? Preberite si obrazložitev katerekoli nagrade in presodite, ali bi žirija, ki je sestavila to skrpucalo, lahko podelila nagrado umetnini! Honorarji? Samozaložnik v najboljšem primeru zasluži malo manj kot zapravi (najmanj 1.500 €), založbe pa zaslužijo malo več in razliko porabijo zase. Piscu plačajo le, če je knjiga uspešnica, pa še takrat ne toliko, kot je bil vreden čas, ki ga je vložil v pisanje.

Osel gre samo enkrat na led, jaz pa sem šel dvakrat, in ko so Maribor izbrali za izvedbo Evropske prestolnice kulture, sem se veselil še tretje priložnosti, ki je na srečo (mojo, ne pa tudi moje denarnice) šla v celoti mimo mene. Poročilo o tej srhljivki sem že napisal …

Po vseh izkušnjah, ki jih imam s 'kulturo', lahko rečem le: »Vsaka stvar je za nekaj dobra in vladavina kulturnega superministra je dobra za kulturo!« S tem ne mislim, da je dobra tudi za ostale panoge, ki jih pokriva dotični superman, a pri polni zavesti stojim za tem, da je dobra za kulturo.

Čas je, da začnejo umetniki tudi pri nas načrtno, ne le naključno, proizvajati lepe, dobre, prijetne in koristne kulturne izdelke in storitve, od katerih bodo nekaj imeli tudi tisti, ki so jih deležni, ne le tisti, ki jih proizvajajo. Edini način, da se v sedanjih razmerah to doseže, vidim v ukinitvi državnih podpor umetnikom. Prav te podpore so namreč krive ne le za nizko povprečno kakovost umetnin, ampak tudi za sramotno nizke cene in celo brezplačen dostop do umetniških izdelkov in dogodkov. Zaradi tega so se ljudje naučili, da je umetnost brez vrednosti. Ker je ne rabijo plačevati, pa je tudi ne izžvižgavajo.

Poznam ljudi, ki znajo v odmoru med dejanjema potožiti, da je predstava za bruhat, še v isti sapi pa pred mimoidočo novinarko in kamero pasti v nezavest od vzhičenosti nad njo. Prav tako se na koncertu spodobi ploskati, čeprav si se ves čas spraševal, ali je neuglašenost orkestra stvar interpretacije ali neuglašenosti. Da ljudje ne razumejo slik in še manj njihovih naslovov, je postalo naravno stanje, ki ga nihče več ne postavlja pod vprašaj. Prav tako smo že skoraj pozabili, da si včasih lahko vzel s police skoraj katerokoli knjigo in jo odnesel domov, pa ti ni bilo žal, danes pa porabiš za iskanje dobre skoraj toliko časa kot za njeno branje.

Res je, da ustvarjalci, ki niso pripeti na proračunsko pipico, od svojega dela ne morejo živeti. Res pa je tudi, da ustvarjalci, ki so pripeti nanjo, ne živijo od svojega dela, ampak od te pipice. Njihov odnos do lastnega ustvarjanja je ali verska blaznost ali frajerska brezbrižnost. Slednjo je najbolje ubesedil (ne spomnim se več, kateri) igralec v predstavi Rudija Šeliga Kamenje bi zagorelo na pogovoru po predstavi na Borštnikovem srečanju l. 2000, ko je rekel, da zadeve sicer ne razume, ampak dalj kot jo igra, bolje se ima. Z izvrstno umetniško predstavitvijo umetnikov (presežkom, ki je tako resničen, da boli) pa je postregel Jurij Zrnec.

Umetnost mora imeti svojo ceno in mora tudi ponuditi nekaj, kar je vredno te cene. Umetniki skušajo vzdrževati sedanje stanje in se jim pred manjšanjem državnih vimen tresejo hlače, ker jih velika večina ve, da za njihova skrpucala skoraj nihče ni pripravljen plačati prave cene.

A ne gre za to, da ljudje nimajo denarja za umetnost. Umetnine so ravno tako življenjsko pomembne kot hrana, če ne še bolj. Za tiste prave so ljudje pripravljeni tudi stradati, da si jih lahko privoščijo. Pesniško (!) zbirko Mateja Bora Previharimo viharje so l. 1942 izdali v osupljivi nakladi 5000 izvodov. Verjetno niso šli samo za med, ampak tudi za cigarete, hruške, jopice in barvne kamenčke …

Seveda ne podpiram okolja, v katerem morajo ljudje stradati in prezebati, da si lahko privoščijo umetnino. Podpiram pa okolje, kjer ljudem ni treba stradati ne hrane ne umetnin, ker si ju lahko privoščijo, čeprav staneta toliko, kot sta vredni.