Pisec teh vrstic dobro v srcu misli in se strinja z ljudmi, ki trdijo, da živi v Sloveniji veliko dobrih posameznikov in posameznic. Je tudi proti pajdaškemu kapitalizmu, ni pa za normalno življenje, saj je življenje nedoločljivo in odprto. Pravi Ne! sejalcem laži in prikrojenih resnic, spoštuje pravičnost, je zelo za zmago resnice, argumentirano razpravo, je za to, da svobodno sonce sije na vse narode sveta in da ne Zemlji ne bo sužnja glave, kot je napisal Prešeren, pa so ga cenzurirali, zato njegovega zapisa danes ne boste našli v Zdravljici. Avtor pričujočega zapisa ni prepisal in je za to, da ljudje vstajajo in da slovenski narod obstane; nikomur ne ponuja levega fašizma; verjame, da Slovenci in Slovenke nismo naivni, zato ne verjame v plemenske naveze; je za mir in dostojanstvo ljudi, odločnost in pogum; se strinja s trditvijo, da je bančna luknja velikanska in da so nam ukradli državo; je proti tovarišijskemu kapitalizmu, proti privilegijem, poleg tega pa se strinja, da lahko en sam pijani mornar potopi ladjo; je proti širjenju sovražnega govora in nikogar ne pošilja v Hudo jamo, ne daje domovinske pravice nasilju in verjame v boga kot neskončno kreativno silo, znotraj katere se lahko vsak človek konstituira kot kreativno bitje. Čisto na koncu vnovič dodaja, da verjame v Jezusa Kristusa kot svetega duha, v katerem smo vsi ljudje enaki in ni nihče boljši od kogarkoli drugega, kar tudi dokazuje s svojim vsakdanjim delom, za katerega je kot javni uslužbenec v družbi znanja borno plačan.

Izraz politični duhovi (pa tudi zombiji) je pravzaprav zelo primeren za čas, v katerem živimo. Ameriški ekonomist Richard Wolff je pred nekaj dnevi rekel, da so mu na nedavnem srečanju opisovali Atene kot a ghost city, mesto duhov. Verjetno si v teh krajih težko predstavljamo trpljenje prebivalcev Aten in celotne Grčije, ki morajo zategovati pasove ter brezpogojno služiti Kapitalu in se obnašati po njegovem diktatu, saj mediji o tem pričakovano ne poročajo. Izraz pa je primeren tudi zato, ker večina ljudi še vedno živi skladno z zelo preprosto formulo kapitalizma, ki je tale (cf. Alain Badiou, Vnovično rojstvo zgodovine, 2011).

Življenje je med eno in drugo krizo kapitalizma mirna, pastoralna, prijazna reka dogodkov, ki jo dobro ponazarjajo prizori iz narave in kmečkega življenja. Ljudje živijo naravno, prijazno in harmonično življenje, zato se posvečajo zlasti vsem dejavnostim, ki so naravne, prijazne in prispevajo k harmoniji. Harmonija je vzpostavljena med nebrzdanim kapitalizmom, v katerega se ne sme nihče vtikati – vtikati se ne sme niti država, kot nenehno poudarjajo neoliberalci –, in impotentno demokracijo. Impotentna demokracija pomeni, da so ljudje prijazni in pridni, to pa pomeni zlasti dvoje: trdo delajo na svoji zemlji, vsake štiri leta smejo in morajo oditi na volišča in izbrati politike, ki so jim všeč, vmes pa smejo mirno gledati, kaj dela kapitalizem, kako lastniki kapitala ropajo delavce, ter se obenem zabavati, če je le mogoče, imeti mnenja o čemerkoli in biti dobre volje, saj je ta koristna za zdravje in pristnost medsebojnih odnosov.

Taki ljudje bivajo, obstajajo, vendar je intenzivnost njihovih eksistenc minimalna, zato so v glavnem neopaženi. Nimajo nobene moči, zato ne vplivajo na lastna življenja, na njihove usode in na tokove zgodovine. Pravzaprav ne vplivajo na nobeno zadevo, saj smejo zgolj izbirati med že narejenimi izbirami in se prepričevati, da se morajo ob tem še dobro počutiti, sledeč ljubljenemu voditelju.

V takem svetu ljudje ne mislijo velikih idej, saj se zadovoljujejo z mnenji o vsakdanjih zadevah. Živijo kot duhovi, zato njihova življenja nimajo nobene posebne moči, s katero bi vplivali na dogodke.

Potem pa se nekega dne vendarle nekdo dvigne – to imenujemo vstaja, saj ljudje vstanejo in nič več ne klečeplazijo pred Kapitalom. Vstaja, ki ni zbor, pomeni, da si ljudje preprosto vzamejo pravico do besede in besedo samo. Nikogar ne vprašajo, ali smejo ali ne, nad njimi ni nobene avtoritete in nobenega voditelja, ki bi jih nagovarjal, zato se sami legitimirajo kot avtoriteta. Zadeve se mahoma dramatično spremenijo.

Ljudje v trenutku niso več svetlobna leta oddaljeni od demokracije, o kateri vedno pripovedujejo zgodbe zlasti ljubljeni voditelji. Demokracija je namreč nadvse zanimiva zadeva: ljudje imajo generično zmožnost, da si vzamejo besedo, ko se za to odločijo. In demokracija ni nič drugega kot to.

Demokracija pomeni, da se ljudje sami od sebe konstituirajo kot nosilci moči, zaradi katere se njihove eksistence spremenijo in pridobijo na intenzivnosti, obenem pa pomeni, da ne potrebujejo nobenega voditelja, ki bi ga bilo treba ljubiti.

Pridobivanje eksistence na intenzivnosti ni v nobeni resni zvezi s tem, kar ljudje navadno razumejo z izrazom kultura. Ta namreč ne pomeni, da se ljudje lepo vedejo, da so olikani, kulturni in da naredijo kak kip ali napišejo pesem.

Kultura je čisto nekaj drugega. Je neposredni način, kako ljudje kot simbolna bitja razumemo svet in sebe v njem. Torej je povezana s spoznavanjem sveta, z njegovo resnico.

Resnica sveta pa ni čisto nič kulturna, saj je šokantna, travmatična in militantna. Vdre v svet in ga razsuje. Nikomur ne pusti dihati in verjeti v udobne iluzije: kultura je torej resnica sveta ali pa ni vredna piškavega oreha.

Kultura je to, kar je imenoval Antonio Gramsci vdor v hegemonijo, ki lahko radikalno spremeni načine, kako ljudje vsak dan razmišljajo o sebi, drug o drugem in svetu. Če kultura ne zmore spreminjati zavesti ljudi, je impotentna in konformistična, zavest pa lahko spreminja le, če raziskuje resnico njihovih eksistenc; kultura je torej raziskovanje življenja in tega, kar imenujemo realnost.

Zakaj je treba vplivati na zavest ljudi? Ker življenje ni mirni, pastoralni tok dogodkov in ni naravna harmonija. Življenje je zmožnost za kreiranje novega, ne pa mirno opazovanje sveta in tiho pristajanje nanj.

Mirno je torej mogoče reči, da bi se morali danes vnovič spomniti Prešerna in njegovega razmišljanja, saj je živel v revolucionarnih časih, da na tem svetu ne bi smel živeti niti en suženj. Prešeren seveda ni mislil le na sužnje, ki okovani obdelujejo bombažna polja na jugu ZDA, temveč tudi na sužnje, ki imajo okove v glavah, kar pomeni, da se ne zmenijo za resnico konkretnega življenja, ki ga živijo. In danes je njegovo razmišljanje pomembnejše, kot je bilo za časa njegovega življenja, saj so postopki, s katerimi ustvarjajo sodobne duhovne sužnje, neprimerno bolj pretkani in močnejši, kot se bili nekoč.