Le kaj porekel bi France na te današnje dni,
če prišel bi nazaj v ta čas,
tukaj med nas živeče še ljudi,
se sprehodil po Ljubljani,
ker ni več »in« Figovec,
bi kar na Pločniku kavico naročil,
časopis v roke vzel, ga prebral,
z mimoidočimi iz domotožja pokramljal,
se od gostilne do gostilne,
po dolgem času, vse do zore,
končno spet popivanju predal?

Sprememb res veliko prinesel je nov čas,
kamorkoli oko se obrne in opre,
na dekletih in ženah,
goloto in silikonske obline uzre.
Le kaj poetu v tem svetu še početi je,
ko opevati nima več sladkosti, domišljije radosti, 
ki pred pogledom skrivajo se?

Kako govorijo današnje dni ti Emoni,
huje kot oni tam v Babiloni,
žlobudrajo kr' neki, tulijo non-stop ti telefoni,
kot bi jim Bog govorico zmedel,
tud jest sem se že ufural, sm jim nasedel.

Bolj nevarno, stane veliko več živeti sedaj,
ko na kolesu ves trhlen greš domov nazaj,
te za vogalom lahko preseneti kak policaj,
kako neumno, ti namesto lavorja za kozlat,
pred usta porine balonček za napihovat.

Ko v trnovsko cerkev zahajal sem njih dni,
sanjal o njej sem kar za povedat ni,
v prvi vrsti sedela je le plava kri,
glej ga zlodej, kako se vse obrne in spremeni,
sedaj pa prve klopi zasedajo tisti,
ki pravijo jim komunajzerji,
a spoznati meni še vedno dano ni,
kaj razlika je med ta levimi in ta desnimi,
vsi se škofu klanjajo, meni stres povzročajo.

So mar minuli vam že sreče in slave časi,
ko ste naroda duh bodrili, ga prebudili,
so kar zatrle jih časov sile,
ki so vam edinost, srečo, spravo obljubile,
da spone, ki vas še teže,
z rok se vam za venomer zdrobe,
da le sosed bo mejak in na zemlji prost bo vsak?
Kod hodi čast, ki naj bi jo imela oblast,
kod hodi oblast, ki je ljudstva last?

Le kaj ste iz mene naredili,
me v čokoladne kroglice spremenili,
vse, da bi me poveličevali in častili,
moje besede v politične pamflete spremenili.

A bil sem le človek, ni gnala me vizija,
dušnih ran lek mi bila je poezija,
pisal sem po nareku srca,
neuslišana ljubezen kriva je vsega,
več gorja kot dobrega,
sem v bolečini pilil besede, rime iskal,
z opolzkostjo se šalil in z verzi klofute dajal.

Če bi me danes med vami videli, takšnega kot sem,
ne kot vam mit o meni govori,
dvomim, da bi me poslušali in slišali,
ne pozabite,
dolgost življenja vašega je kratka,
zato bratje in sestrè,
na koncu še zdravljica nam gre,
čašo z rujnim vinom dvignite,
dar trte slovenske zemlje,
dokler je kakšna direktiva EU ne prepove.

(napisana 2010)