Napis se je pojavil nenadoma. Ljudje so se zgrozili in po uradni dolžnosti pohiteli z obtoževanjem. Vsakdo se je, če je le prišel do besede, kritično obregnil ob neznane hudodelce, kot da bo prav njegova ali njena kritična beseda kaj spremenila na tem žalostnem svetu. A kristjane so nekoč v resnici metali levom in jih klali v arenah. Niso imeli pojma, kaj zastopajo, niso jih razumeli, bali so se jih – pogani, kajpak. Jezus je bil namreč problem. Ni bil poceni rešitev iz kakega priročnika, kako se odrešiti in kako uspešno & zdravo & bogato živeti ali uspeti ali nagrmaditi ogromno denarja, saj ni bil kapitalist in danes za kapitalizem sploh ne bi maral. Ni ga zanimal denar in ni ga zanimalo materialno bogastvo, saj je vedel, da je človek predvsem duhovno bitje, prebivalec svetega duha, v katerem so vsi ljudje enaki. Prav zato ga je zanimala neskončnost, zanimalo ga je trpljenje ljudi, zanimalo ga je sočutje, ki se napaja prav v bogu, ki je neskončna kreativna sila. In nikakor ni nujno, da današnji dostojanstveniki to zares razumejo.

Jezus je problem še danes, saj veliko ljudi, ki mislijo, da je bistvo življenja denar & oblast & materialne dobrine, ne ve za sočutje, čeprav trpijo in ne razumejo Jezusovih besed: Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj. (Mt 23,25-26)

Ni jim jasno, kako zelo potrebujejo druge ljudi, zato so osamljeni in izgubljeni. Imajo denar, imajo avtomobile in jahte in hiše, imajo moč in oblast, drugi ljudje se jih bojijo, ker so strogi in vzvišeni, toda nimajo drug drugega, nimajo ljubezni in nimajo prijateljstva, nimajo prijateljev, s katerimi bi se lahko pogovarjali, čeprav jih je na Facebooku deset tisoč, številka pa se iz dneva v dan povečuje. Imajo dobrine in blago, ki se stekajo na svobodne trge, toda v resnici so depresivni in tesnobni, negotovi in vznemirjeni. Njihova življenja so prazna ter napolnjena z nesmisli in večnim spraševanjem, kje se je življenje zataknilo, da ne morejo naprej, zato tavajo po svetu in ne vedo, kaj bi, kar je tako sijajno pokazal nepremagljivi David Cronenberg v izjemnem filmu Kozmopolis (Cosmopolis, 2012)

Napis bo še nekaj ur tam, na tistem zidu, potem ga bodo seveda zbrisali. Prav je tako. Napis bo zbrisan, pojav bodo razložili kot delo norca, manijaka, nebodigatreba, nekoga, ki je pač za trenutek izgubil razsodnost. Čisto nekaj drugega pa spoznamo, če se za hip zadržimo ob elementarnem spoznanju, da se je zadnjih dvajset let številnim ljudem te dežele, tajkunom in drugim zastopnikom neoliberalnega kapitalizma, utrgalo, pa se je zdelo, da je celo zakon na njihovi strani in da so vse počeli povsem zakonito. Morda se bo nekoč celo izkazalo, da so popolnoma nedolžni in da so zgolj hoteli uspeti, kot se v neoliberalnem svetu pač spodobi, obenem pa so se kot pijanci plota držali tudi zakona, vse to pa jim je prineslo težke milijone evrov, ki se sedaj valjajo nekje v oddaljenih davčnih oazah, karkoli že ta čudni izraz pomeni.

Seveda živijo utrgani posamezniki in posameznice – vedno so živeli in vselej bodo –, toda zgodbo moramo povedati v celoti: sam neoliberalni kapitalizem je povsem utrgan in blazen. Kako sicer razumno pojasniti, da nekdo zasluži milijardno dolarjev letno, milijarda ljudi pa v istem času zgolj brska po smetiščih, kar pomeni, da ne zasluži niti dolarja, o čemer zna povedati neskončno zgodb predvsem gospod Pedro Opeka?

Zdaj je pravi čas, pravijo sociologi, da se končno naučimo demokracije. Zadevo je treba ubesediti radikalno: zdaj je pravi čas, da idejo demokracije izpeljemo do logičnega konca. Demokracija, kot so jo razumeli Stari, namreč ne pomeni vladavine ljudstva, ki sme na volitve in še na kak referendum,  temveč pomeni, da si ljudje preprosto kadarkoli vzamejo besedo in pri njej trmasto vztrajajo. Demokracija ima zato veliko skupnega z besedovanjem, z razmišljanjem, z radikalnim razmišljanjem, seveda, saj razmišljanje ni popoldanski sprehod, ki se konča v dobri uri, kot je naslov razvedrilne televizijske oddaje, ki ljudem v glavnem ponuja všečne klišeje, poceni obrazce za uspeh v življenju in ne preveč inteligentne nasvete za udobno življenje znotraj neoliberalizma.

Jezus Kristus je zato v teh temnih časih, ki jih hočejo prekriti s prisiljenim smehom, čarovniškimi triki in ponarejenim razvedrilom, dober problem.

Demokracije namreč nima nobene resne zveze z razvedrilom. To ni popestritev sicer sivih turobnih dni, ki počasi minevajo. Neposredno je prepletena z razredno zavestjo, s čimer proletariat zavrne ahistorični voluntarizem, kot poudarja Hobsbawm, navezujoč se na Marxa. Ali drugače rečeno: demokracija ni prostovoljno udeleževanje vstaj in pouličnih sprehodov, ko ravno nimaš pametnejšega dela, temveč je resno zgodovinsko delo. Je pravzaprav garanje, ki ne prenese udobja, kot ga prinese dobra ura čepenja pred televizijskim zaslonom.

Marx je zato vztrajal: demokracija je mogoča, če se resno lotevamo analiz družbenega in zgodovinskega dogajanja, in če se lotevamo akcij, če torej delujemo. Salonsko ali akademsko poučevanje ljudi o demokraciji in njenih definicijah ni le neučinkovito, temveč je predvsem reakcionarno, kot so reakcionarni številni mediji, ki se naslavljajo na množice in jih spreminjajo v enodimenzionalne, novega in novega razvedrila željne podložnike, od česar imajo njihovi lastniki velike profite za nove jahte, večje avtomobile, daljše bančne račune in vse drugo iz arzenala kopičenja.

Poskrbeti bomo torej morali, da se izognemo reakcionarjem, obenem pa bomo morali resno premisliti, kako preprečiti diktaturo proletariata, da se ne bo ponovila krvava zgodovina.

Soldati za vsakdanjo rabo namreč ne bodo ničesar spremenili. Morda so primerni za kako razvedrilno oddajo, v kateri se lepo oblečeni ljudje smehljajo drug drugemu in si solijo pamet, kaj vse bi bilo treba narediti, toda realnost vsakdanjega življenja terja vse kaj drugega.

Vsakdanje življenje terja resno misel, trezen razmislek, dobro artikulacijo. Zahteva zavračanje klišejev, predsodkov, stereotipov in neumnosti. Terja natanko to, kar je v ključnem trenutku storil JK: Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole in jim rekel: »Pisano je: Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« (Mt 21,12-13)

Za sodobne razbojniške jame skrbi neoliberalizem, ki izumlja nova sredstva, s katerimi lahko bogati bogatijo, revni pa so vse bolj revni. Torej bi jih bilo treba razgnati, kot je to storil Jezus Kristus. Nikogar ne bi zaklali, saj razgnati ne pomeni zaklati. Razgnati pomeni onemogočiti jih in preprečiti jim, da bi ustvarili še kako razbojniško jamo.