… ali kako so se nekega dne pogovarjali Lev Nikolajevič Tolstoj, Che Guevara in Oscar Wilde (in česa se lahko glede pravičnosti in solidarnosti naučimo iz njihovega pogovora [in česa bi se lahko glede omenjenih tem naučili tudi tukajšnji dušebrižniki, pa nič ne kaže, da se bodo – toliko slabše za dušebrižnike]).

Prisluhnimo torej, kaj so si imeli povedati.

Lev Nikolajevič Tolstoj: »Na svetu je več kot milijarda, na tisoče milijonov delavcev. Vse žito, vse blago tega sveta, vse, od česar ljudje živijo in kar predstavlja njihovo bogastvo, je izdelek delovnega ljudstva. Vendar delovno ljudstvo ne uživa vsega, kar pridobi, temveč vlada in bogataši.«

Che Guevara: »V kapitalistični družbi posameznike nadzoruje neizprosen zakon, ki ga ti pogosto ne razumejo. Odtujeni primerek človeške vrste je povezan s celotno družbo z nevidno popkovino: z zakonom vrednosti. Zakon vrednosti pa deluje na vse vidike človekovega življenja, oblikuje njegovo smer in usodo. Zakoni kapitalizma, ki so slepi in nevidni za vsakdanje ljudi, delujejo na posameznika, ne da bi se slednji tega zavedal. Človek pred sabo vidi samo prostranost navidezno neskončnega obzorja. Tako ga namreč prikazujejo zastopniki kapitalistične propagande, ki poskušajo ustvarjati videz, da Rockefellerjev primer pomeni zgled glede možnosti posameznikovega napredka. Količina revščine in trpljenja, ki sta potrebni, da bi se pojavil en sam Rockefeller in količina izprijenosti, ki jo ima za posledico kopičenje tako velikega bogastva, pa ostajata zunaj te podobe.«

Oscar Wilde: »Pogosto nas prepričujejo, da so nam reveži hvaležni za usmiljenje. Brez dvoma, da so nekateri res takšni, toda najboljši med njimi so tisti, ki niso nikoli hvaležni. Nehvaležni so, nezadovoljni, neubogljivi in uporni. In prav imajo, da so takšni. Usmiljenje občutijo kot smešno neprimeren način delne odškodnine oziroma sentimentalno miloščino, ki jo navadno spremlja nesramen poskus sentimentalneža, da bi se vmešal v njihovo zasebno življenje. Zakaj naj bi bili hvaležni za drobtine, ki padejo z bogataševe mize? V resnici bi morali sedeti za mizo in tega se začenjajo zavedati. Kar pa zadeva nezadovoljstvo, bi bil človek, ki ne bi bil nezadovoljen s takšnim okoljem in s tako nizko življenjsko ravnjo, prava žival. Nepokorščina je v očeh vsakogar, ki pozna zgodovino, glavna človeška vrlina. Napredek je bil dosežen z nepokorščino in upiranjem. Včasih reveže hvalijo, če so varčni. Toda groteskno in žaljivo hkrati jim je priporočati varčnost. To je prav tako, kakor bi človeku, ki strada, svetovali, naj manj je. Ne: le revež, ki je nehvaležen, ki ni varčen, ki je nezadovoljen in uporen, je bržkone prava osebnost in ima nekaj v sebi.«

Tolstoj: »Delovno ljudstvo živi v večni stiski, nevednosti, sužnosti in zaničevanju v očeh tistih, ki jih oblači in hrani, za katere zida in katerim služi. Odvzeta mu je bila zemlja in postala last tistih, ki ne delajo, tako da mora delavec napraviti vse, kar zahtevajo od njega zemljiški posestniki, da more živeti od zemlje. Kakor hitro pa zapusti zemljo in odide v delavnico, zaide v sužnost pri bogatih, pri katerih mora vse življenje opravljati po deset, dvanajst, štirinajst in še več ur na dan neznano, enolično in pogosto za življenje škodljivo delo. Če pa se mu posreči, da si na deželi ali pri neznanem delu tako uredi, da more samo v revščini životariti, mu nikoli ne dajo miru, temveč izterjujejo od njega davke, njega samega kličejo za tri, za pet let k vojakom in ga prisilijo, da mora za vojaščino plačevati še posebne davke. Če pa želi uporabljati zemljo, ne da bi plačeval najemnino, sprožiti stavko ali onemogočiti dela voljnim, da bi zasedli njegovo mesto, ali odkloniti plačilo davkov, potem pošljejo nadenj vojaštvo, ki ga rani, pobije in s silo primora, da še naprej dela in plačuje.«

Wilde: »Socializem, komunizem ali kakorkoli ga že kdo želi imenovati, bo s tem, da bo zasebno lastnino spremenil v javno blaginjo, konkurenco pa nadomestil s sodelovanjem, povrnil družbi njej svojsko obliko zdravega organizma in zagotovil materialno blaginjo vsakemu članu skupnosti. Dejansko bo dal življenju njemu lastno osnovo in okolje. Vendar pa je za to, da bi se življenje v celoti razvilo do najvišje oblike popolnosti, potrebno nekaj več. Potreben je individualizem. Če bo socializem avtoritaren, če bodo vlade imele v rokah ekonomsko moč tako, kot imajo danes politično, če bomo, z eno besedo, živeli v industrijski tiraniji, potem bo položaj človeka na koncu slabši, kakor je bil na začetku. Po zaslugi zasebne lastnine lahko dandanes zelo veliko ljudi razvije določen, zelo omejen obseg individualizma. Gre bodisi za ljudi, ki jim za življenje ni treba delati ali pa jim je omogočeno, da si izberejo tisto področje delovanja, ki jim v resnici ustreza in jih navdaja z veseljem. To so pesniki, filozofi, znanstveniki, ljudje kulture, skratka, pravi ljudje, ljudje, ki so se uresničili in v katerih se delno uresničuje vse človeštvo. Po drugi strani pa je mnogo ljudi, ki nimajo svoje lastnine in ki so, vselej na robu skrajnega stradanja, prisiljeni delati kot tovorne živali, opravljati neustrezno delo, h kateremu jih sili nepopustljiva, nerazumna in ponižujoča tiranija pomanjkanja.«

Tolstoj: »… in tako živi večina ljudi po vsem svetu, ne samo v Rusiji, temveč tudi v Franciji, Nemčiji, Angliji, na Kitajskem, v Indiji, Afriki, vsepovsod.«

Guevara: »Mislim, da moramo začeti s tem, da prepoznamo, da je človekova lastnost nedovršenost, da je človek nedokončan proizvod. Sledi preteklosti se prenašajo v sedanjost v posameznikovi zavesti in neprekinjeno delo je potrebno, da bi jih izkoreninili. Proces ima dve plati. Na eni strani družba deluje na posameznika s posredno in neposredno vzgojo; na drugi strani pa se posameznik podredi zavestnemu procesu, v katerem se vzgaja sam. Nova družba, ki nastaja, se mora silovito spopasti s preteklo. Ta preteklost pa ni zaznavna zgolj v posameznikovi zavesti – v kateri so ostanki vzgoje, ki je bila sistematično usmerjena k ločevanju posameznikov, še vedno močno prisotni –, temveč  tudi v samem značaju tega prehodnega obdobja, v katerem še vedno obstajajo odnosi med ljudmi kot odnosi med stvarmi. Stvari kot proizvodi so ekonomske celice kapitalistične družbe. Dokler obstajajo, bodo njeni učinki zaznavni v organiziranosti proizvodnje in posledično njene zavesti.«

Wilde: »Individualizem je potemtakem tisto, kar moramo pridobiti s socializmom. Naravna posledica tega je, da se mora država odreči vsakršni ideji o vladanju. Odreči se ji mora zato, kakor je nekaj stoletij pred Kristusom dejal neki modrec, ker je s človeštvom tako, da ga je mogoče pustiti pri miru, ni pa mogoče, da bi mu vladali. Vse oblike vladavine so neuspeh. Despotizem je nepravičen do vseh, tudi do despota, ki je bil bržkone ustvarjen za kaj boljšega. Oligarhije so nepravične do mnogih, ohlokracije pa je do nekaterih. V demokracijo so nekoč polagali veliko upanja, toda demokracija pomeni zgolj to, da se ljudje v imenu ljudi tepejo za ljudi. To je zdaj že ugotovljeno. Moram reči, da je bil skrajni čas za to, kajti vsaka oblast je ponižujoča. Ponižuje tiste, ki jo izvajajo, in tiste, nad katerimi se izvaja. Kadar jo uporabljajo nasilno, surovo in kruto, deluje pozitivno, s tem da ustvarja ali vsaj spravlja na plan uporniškega duha individualizma, ki jo bosta strmoglavila. Kadar pa jo uporabljajo z določeno mero prijaznosti in jo spremljajo plačila in nagrade, strahovito kvari ljudi. V tem primeru se ljudje manj zavedajo hudega pritiska, ki se izvaja nad njimi, in tako žive v preprostem udobju, kakor domače živali, ne da bi se zavedali, da mislijo misli drugih ljudi, da živijo po merah drugih ljudi, da praktično nosijo, kakor bi človek dejal, obleke iz druge roke in da niti v enem trenutku niso tisto, kar so. 'Kdor želi biti svoboden,' pravi tankočutni mislec, 'se ne sme prilagajati.' Oblast pa s tem, ko podkupuje ljudi, da se prilagode, ustvarja med nami zelo surovo zvrst prekomerno hranjenega barbarstva.«

Guevara: »Da bi lahko razvijali novo kulturo, mora delo dobiti drugačen status. Ljudje-kot-dobrine bodo prenehali obstajati in ustanovljen bo sistem, ki postavlja deleže za izpolnitev družbenih dolžnosti posameznikov.  Sredstva za proizvodnjo dobrin bodo pripadala družbi in stroji bodo postali zgolj okopi, kjer ljudje izpolnjujejo svoje dolžnosti. Ljudje se bodo osvobodili misli na nadležno dejstvo, da mora človek delati za to, da bo zadovoljil svoje živalske potrebe. Ljudje bodo v svojem delu ugledali sebe in začeli bodo razumevati, da je človekova veličina v proizvodu lastnega dela, v dovršenem delu. Delo tako ne bo več pomenilo predaje dela lastne biti v obliki delovne sile, ki jo človek proda na trgu in ki mu tedaj več ne pripada, temveč bo postalo človekov izraz samega sebe, prispevek k skupnemu življenju, v katerem se izraža vsak posameznik, izpolnitev človekove družbene dolžnosti.«

-------------------------------------------------

Post scriptum

Pričujoči zapis je nastal nekaj po tem, ko je znani slovenski teolog priobčil izjavo, ki si je prislužila nemalo kritike in ogorčenja ljudi. Izjavil je, da so starši otrok, ki so lačni, za to sami krivi, ker se ne obrnejo na ustrezne humanitarne ustanove, kjer bi si lahko zagotovili pomoč. Krivda je torej na tistih, ki so se znašli v nevzdržnih razmerah, medtem ko je s sistemom, ki omogoča, da se to vsak dan dogaja številnim družinam, vse v najlepšem redu.

Ljudje so bili nad izjavo upravičeno ogorčeni, ob čemer pa moramo dodati, da takšno govorjenje, ki prihaja iz krogov t. i. »družbenih elit«, nikakor ni osamljeno (dejstvo, ki Štuhečeve izjave ne naredi nič manj nemoralne). Ni sicer vedno tako, da so besede izrečene tako brutalno in neposredno, včasih so zapakirane v leporečje in skrbno pripravljen  ter pološčen nastop (razni pomočniki iz službe za PR so tukaj kajpada nepogrešljivi), pa vendar izražajo isto: prezir do »navadnih ljudi« in brezbrižnost do njihovih stisk in težav (tudi ko se denimo nekdo kar cedi od prijaznosti in domnevnega posluha za to, kar pravi ljudstvo, obenem pa podpira politični program, ki obeta samo nove reze in odrekanje brez neke prepričljive zamisli, kako bodo ti ukrepi pomagali k izboljšanju vsakdanjega življenja ljudi).

Česa bi se torej lahko tukajšnji dušebrižniki naučili, če bi bili vsaj nekoliko voljni prisluhniti ljudem, kot so zgoraj navedeni Lev Tolstoj, Che Guevara in Oscar Wilde? Morda bi se lahko naučili, kaj pomeni pristna skrb za sočloveka, kaj pomeni to, da ti preprosto ni vseeno, kaj se dogaja še komu drugemu, ki je vselej tudi naš bližnji. Poučili bi se lahko o pogumu in temu, kaj pomeni imeti vest in ravnati v skladu z njo. (Dajati ohole in cinične opazke, namenjene ljudem, ki so v negotovem in nezavidljivem položaju, medtem ko je nekdo na visokem položaju v inštituciji, ki je močno podprta s kapitalom in ki paktira z državno oblastjo, pač ne more biti pogumno dejanje.) Zaradi nauka, ki bi ga iz tega lahko potegnili, bi bili morda manj zadrti, ošabni in prezirljivi ter bolj odprti in angažirani, zainteresirani za pravičnost in egalitarnost. Če bi se odločili postati takšni, bi bilo to v dobro drugih ljudi kot tudi v dobro njih samih.

Viri: Che Guevara, Socialism and man in Cuba, http://www.marxists.org/archive/guevara/1965/03/man-socialism.htm. Oscar Wilde, Človeška duša v socializmu, Ljubljana: MK, 1993. Tolstoj je naveden po: Rosa Luxemburg, »Tolstoj kot socialni mislec«, v: Izbrani spisi, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977, str. 484–485.