Občutek je bil nenavaden, a vendarle dober. Po dvajsetih letih se je vnovič zgodil Cankarjev dom. Besednjak govorcev je bil skoraj do pičice enak kot takrat. Oblastniki, ki so zamenjali prejšnje oblastnike, so sicer z združenimi močmi uspeli vse obrniti v desno, toda principi vladanja so postali še bolj bizarni in prefinjeni, kot so bili takrat; partija in komunisti so bili vajenci v primerjavi s sodobnimi oblastniki. Bi jih bilo treba kultivirati? Ne, najbrž ne. Proti oblastnikom je treba nastopati drugače, saj so zgolj uboge pare, ki morajo zastopati in podpirati sistem, znotraj katerega sploh lahko preživijo. A zaradi svojih dejanj nikakor ne bi smeli ostati, kjer so. Čas se njim navkljub premika naprej, ne nazaj. Taka je zgodovinska lekcija in tak je nauk resnične demokracije.

Zgodovinska lekcija je zato povsem jasna: resno obravnavanje aktualnosti terja od nas neusmiljeno demokratično kritiko vsega obstoječega, kot je nekoč rekel Marx, ne pa patetičnega ugotavljanja, kaj vse so nam vzeli in kaj bi radi. Avtoritarne politike, šok terapije, totalnost samega kapitalizma, potencialne ekološke katastrofe namreč niso mačji kašelj in spisek želja jih ne bo zaustavil. To niso izrazi, ki bi jih zamenjali za kapitalizem s človeškim obrazom in vzklikanjem Dajte nam več vrednot!. Takemu svetu, v katerem živimo danes, ne dodajamo vrednot, neposredne demokracije, starodavnih modrosti in pozitivne psihologije, da bi postal bolj znosen. To ni svet, ki mu primanjkuje krščanskih vrednot, objemov in držanja za roke, menedžerske morale in etike, solidarnosti, odkritega komuniciranja, pozitivnih energij, poštenja in medsebojne naklonjenosti, da bi bil prijazen do vseh, ne le do nekaterih. Preprosto: s takim svetom se ne pogajamo, z njim ne sklepamo kompromisov, saj je ujet v utopično kapitalistično razmišljanje, da bomo počasi vsi napredovali in nekoč živeli v novem svetu, kjer nam bo vsem lepo in bomo končno vsi zares svobodni. Na taki poti bi namreč 80 % ljudi zgolj propadalo, ker jih kapitalizem kot predatorski in izkoriščevalski sistem že nekaj časa kratko malo ne potrebuje.

Nekateri ljudje v teh dneh kljub vsemu ugotavljajo, da je potreben dialog med civilno družbo in političnimi strankami, ki ne morejo več zastopati državljanov in državljank te dežele, saj so izgubile vso kredibilnost, kolikor so je sploh kdaj premogle. Morda res iskreno verjamejo v tak dialog, toda sama zamisel je na trhlih nogah in lahko se izkaže, da je celo povsem zgrešena. Zakaj bi bila lahko povsem zgrešena?

Morda je za začetek dobro vnovič citirati Hobsbawma, ki citira Sira Johna Hicksa, najpomembnejšega ekonomista 20. stoletja, kot ga imenujejo. Takole je govoril prejemnik Nobelove nagrade za ekonomijo: splošni tok zgodovine terja od ljudi, ki skušajo biti njen sestavni del, da uporabljajo Marxove kategorije ali pa vsaj njihove različice, kajti alternativa lahko ponudi bore malo (cit. po Eric Hobsbawm, How to Change the World, str. 15).

Dialog s političnimi strankami v letu 2013, ko je kapitalizem radikalno postavljen pod vprašaj, pride v poštev le, če se njegovi morebitni udeleženci zavedajo pomena zapisanega citata. Tako imenovani protestniki namreč demokratično protestirajo zoper kapitalizem in njegove simptome; če protestirajo proti čemu drugemu, so zgolj ubogi.

Njihov protest moramo nujno uzreti (in tudi sami bi ga morali) v zgodovinski luči, ki zajema družbena gibanja ljudi vsaj tja do francoske revolucije in spoznanja o egalitarni naravi človeških bitij. Iz zapisanega sledi zelo preprosto spoznanje, ki definitivno ni prepisano iz nobene diplomske ali magistrske naloge: dialog med politiki in ljudstvom lahko pomeni le skupno razmišljanje o občestvenem življenju, ki ne temelji na privatni lastnini, zavisti, korporativnem tekmovanju in tekanju za profiti. Vse drugo so zgolj nepomembni baročni okraski.

Preden nadaljujemo, si oglejte tale video. Dialog ima lahko za izhodišče zamisel, da je zgodovinski nosilec družbenih sprememb proletariat, kot je pokazal Marx, ne pa politične elite, povezane s tehnokrati, menedžerji in lastniki kapitala. Zgodovinsko je nujno, da (morda zlasti mladi) nadaljujemo, kjer so končali naši predniki in predhodniki, če nočemo, da nas bo povozil čas in bomo končali na smetišču zgodovine kot odpadek, ki ni ustvaril ničesar koristnega in zares vrednega. To je edina smiselna, demokratična in produktivna oblika dialoga.

Še vedno drži Marxovo in Engelsovo spoznanje, da bo proletariat pokopal kapitalizem, da je njegov grobar, ki ga ustvarja sam. Danes je sicer možno, da se bo kapitalizem pokopal celo sam, saj pretirano izkorišča in uničuje naravno okolje, toda zapisana trditev je še vedno veljavna, če hočemo obstati na tem planetu, kajti ko bo kapitalizem uničil sebe, bomo z njim zgrmeli v prepad tudi sami.

Problem s politiko je zato zelo pereč; zlasti v tej deželi, v kateri dobiva že groteskne razsežnosti. Prav zato ne sme biti nobene sence dvoma: v igri je razredni spopad za oblast. Vse drugo je igračkanje. Marx je bil zelo jasen: upor posameznikov mora prerasti v organiziran protest, ki v končni fazi preraste v politični spopad med družbenimi razredi za oblast. Nobeno sklicevanje na moralne standarde, etiko, zavest in vse drugo iz arzenala psihologije in eksistencialne filozofije ne pomaga.

Oblast namreč vselej nekdo ima oziroma zastopa, zato se je tudi oklepa, dokler je to sploh mogoče. Tu ne smemo biti naivni, češ: politiki in menedžerji naj kar imajo oblast, saj nam sploh ni do nje, mi bomo vstopili zgolj v dialog z njimi, se kultivirali, si dvigovali moralo, postajali vse bolj pošteni in se pogovarjali. Pogovarjali o čem? Z ljudmi, ki so na oblasti, ne vzpostavljaš dialoga, z njimi se spopadaš! Z besedami, včasih pa tudi na drugačne načine.

Proletariat se mora zato dobro organizirati, vztraja Marx. Vzklikanje Lopovi! in metanje granitnih kock je otroški vrtec, zato se ob takih dogodkih JJ zgolj nasmehne in si misli: Če je to vse, kar zmorejo, so pa res 'bogi.

Ljudje ne smejo dovoliti, da jih kapitalizem fragmentira in spreminja v posamezne delavce oziroma potrošnike, saj jih v takem stanju najlaže obvladuje. Ko se organizirajo kot družbeni razred, ker to tudi so, je zgodba povsem drugačna.

Toda organiziranost je dosti premalo – potrebna je še razvita razredna politična zavest. Ta je seveda tesno prepletena z moralo in etiko, toda pot do nje ne vodi iz morale, temveč iz spoznanj. Zavest je širši koncept kakor morala ali vrednote. Zajema oboje, toda omogoča jo spoznavanje, preučevanje, raziskovanje sveta v resnici, ne zgolj na površju ali na prvo žogo.

Aroganca današnjih oblastnikov tako ni nekaj, kar pojasni psihologija osebnosti, kajti to je aroganca samega neoliberalnega kapitalizma. Ideja komunizma zato ni utopična, temveč je bolj aktualna, kot je bila kadarkoli. Informacijske družbe, družbe znanja in tveganja in vse druge družbe, o katerih govorijo strokovnjaki danes, so zgolj izrazi, s katerimi se izogibajo travmatičnemu jedru sodobnega življenja, ki terja nov začetek, saj je tako življenje za velikansko večino ljudi preprosto nesmiselno in nevzdržno. Če ga ne bomo spremenili, bo le še bolj nesmiselno in še bolj nevzdržno, kot je že.

Demokracija je v orisani perspektivi natanko to, o čemer govori Alain Badiou v knjižici, v kateri govori o enigmatični, skrivnostni povezavi med filozofiji in politiko (La relation énigmatique entre philosophie et politique): demokracija ni nikakršna vladavina ljudstva, temveč je eden od pripomočkov, s katerimi artikuliramo politično resnico. Danes jo potrebujemo še bolj kot pred dvajsetimi leti.