Članek
O skorjah kruha in politični inkviziciji

O skorjah kruha in politični inkviziciji

Objavljeno Jan 27, 2013

JJ  rekel, da pozna zgolj vlado s polnimi pooblastili; v njegovem besednjaku ni manjšinske vlade. Moral bi oditi, a ne kaže nobenega veselja, da bi to tudi storil. Gospa Novakova ga podpira, a obenem trdi, da ga ne bo podpirala za vsako ceno. In če je cesar nag, kot pravi predsednik parlamenta, je zadeva jasna kot beli dan. Projektna vlada, tehnična vlada, vlada narodne rešitve ne pridejo v poštev, pravijo na drugi strani. V zagati so zato vsi. Predsednik države kot najvišja moralna avtoriteta ne poziva nikogar k odstopu, zato pa politike poziva k spoštovanju bontona, da ne bi prišlo do nasilja, do katerega je sicer že prišlo. Kaj se bo zgodilo?


Bo JJ-ja kdo obsodil na smrtno kazen? Ne, nikakor ne. Kaj torej?

Nadvse pomenljivo je, da predsednik vlade poročilo neodvisne državne komisije, v katerem je več kot očitno zapisano, da njegovo preteklo finančno delovanje oziroma poslovanje ni brezmadežno in brezhibno, primerja z delovanjem srednjeveške inkvizicije, katere postopki zasliševanja in mučenja nedolžnih ljudi so bili nadvse brutalni in dosegajo raven domišljije, ko postane človeku slabo in se vpraša, kako se je sploh lahko rodil človek, ki si je izmislil kaj tako izprijenega. Inkvizicij je bilo pravzaprav več: prvo so imenovali škofovska, drugo papeška, za špansko pravijo, da je bila najhujša. Namen te ali one inkvizicije je bil zelo jasen: odstraniti posameznike in posameznice, ki so domnevno delovali zoper skupno dobro. Tako so na primer pri živem telesu zažgali Giordana Bruna, ki je bil pred letom 1600 eden največjih intelektualcev na svetu, inteligenca pa je prav gotovo pomemben del obče dobrega, o čemer priča tudi delo, ki ga je opravil Galileo, oče moderne fizike – tudi njega so v 17. stoletju postavili pred inkvizitorja, ki si je v mislih morda že predstavljal, kako bo ostarelega znanstvenika položil na kako skrbno pripravljeno in naoljeno železno natezalnico ali pa izbral iz obsežnega arzenala natančno premišljenih mučilnih naprav velike klešče, s katerimi so sicer krivovercem trgali meso s telesa, pri tem pa se seveda obvezno sklicevali na devico Marijo, Jezusa Kristusa, njegovega očeta, svetnike in vse drugo.

Je torej državna komisija primerljiva z inkvizicijo; je mogoče sklepati, da bi njeni predstavniki radi posadili predsednika vlade na železni stol, pod njim prižgali ogenj, obenem pa mu z razbeljenimi železnimi kleščami počasi vlekli nohte s prstov? Že na prvi pogled je jasno, da primerjava ni posrečena. Zakaj torej srednjeveški besednjak v letu 2013, zakaj se mu predsednik, ki trdi, da ima vlado s polnimi pooblastili, ni mogel ali hotel ogniti?

Je predsednik vlade krivoverec ali heretik, bogokletnik ali kaj podobnega? Njegovo delovanje seveda nima nobene zveze v vero ali religijo, zato ne more biti krivoverec. Če bi bil, bi to pomenilo, da ima pomembno ali pa celo glavno vlogo v občestvu religija oziroma katoliška korporacija, kot jo je imela v srednjem veku. Bi se JJ morda nezavedno rad vrnil v srednji vek? In kaj bi bil tam: žrtev ali veliki inkvizitor?

Ne, JJ ni krivoverec in ni žrtev; ko govorimo o njegovem delovanju, ne govorimo o veri in religiji, ne govorimo o hereziji in čarovništvu, saj govorimo o čisto navadni politiki in pravu. Govorimo tudi o skrajno preprostih zadevah, kot je sum koruptivnega delovanja. Zaradi njega kratko malo odstopiš, ker je tako prav, ker je higienično; inkvizicija nima pri tem nobene vloge in preganjanje krivovercev tudi ne. V takem duhu vzgajamo tudi svoje otroke. Ko torej razmišljamo o problemu, ki ga ima JJ, razmišljamo o elementarni morali in etiki. Amen.

JJ kljub vsemu skuša iz ne povsem razvidnih razlogov zelo preproste zadeve, ki jih je mogoče razumeti s trohico zdrave pameti in elegantno razrešiti z eno samo potezo, spremeniti v veliko dramatično zgodbo z neverjetnimi, nedoumljivi zapleti, zlimi protagonisti, izjemno sofisticiranimi zarotniškimi načrti, s sodišči, kakršna je poznal srednji vek, z zahrbtnimi sodniki, maščevalnimi političnimi liki, s strici iz temnega ozadja, z grozljivimi nasprotniki iz podzemlja, gensko spremenjenimi pošastmi, mitološkimi bitji iz davnine, s srhljivimi spački, kakršne lahko srečate v okolici Černobila, ki mu že od leta 1983 strežejo po življenju in ga hočejo za vsako ceno spraviti s tega sveta; trenutno se vede, kot da je ves javni prostor rezerviran izključno zanj, zato je nastala zanimiva situacija: javni prostor je izginil, napolnil ga je JJ s svojim molkom in posameznimi, skrbno pretehtanimi in načtzobanimi besedami. Z njegovim molkom se zato ukvarja tako rekoč vsa Slovenija. Enako velja za njegove redke besede: vsi jih nestrpno pričakujejo, zato stopnjuje napetost in po več dni ne reče ne črne ne bele. Ko kaj reče, je njegovo izjavljanje tako patetično, teatralično, tako mučeniško poudarjeno, tako obremenjeno z velikimi besedami, kot je politična inkvizicija, da zopet v trenutku nastane vtis, da se morajo čisto vsi nenehno ukvarjati z njegovimi idejami in trditvami, kot da je od njih odvisna usoda celotnega vesolja, ne le male Slovenije – pri čemer ima seveda sam vselej absolutno prav, vsi drugi pa se nenehno motijo.

JJ si je torej prilastil javni prostor, kot bi rekel Kant, in ga povsem podredil svojim vnaprej določenim političnim ciljem, zato tudi vztrajno ponavlja, da nikakor ne bo odstopil. Lahko si celo predstavljamo položaj, ko bo čisto sam, ko ga bodo zapustili čisto vsi, on pa bo še naprej trdil, da ima njegova vlada polna pooblastila za delo.

Nasprotno pa javna raba uma pomeni, da lahko človek svobodno razmišlja o čemerkoli, o vseh možnih posledicah, ki sledijo idejam, tezam in hipotezam, ne da bi ga smel pri tem kdo ovirati. JJ na primer take javne rabe uma preprosto ne prenese, kar je strašljivo, priča pa o žalostno nizki stopnji demokracije in blokiranosti oziroma depresivnosti prostora, v katerem živimo.

Ko bodo ljudje zopet poskrbeli za javno rabo uma in odprli prostore, bomo končno resno razmišljali o lastni usodi in tudi poskrbeli za njeno uresničevanje. Prihodnost Slovenije potem ne bo več ujeta v nemogoče iluzije tipa kapitalizem s socialističnimi vrednotami in ne bo na robu prepada, kjer se zdi, da se čisto vsi spopadajo s čisto vsemi, JJ pa ne bo več grozil ljudem, da bodo v prihodnosti živeli s skorjami kruha.

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar