Zadnja knjiga, ki jo je spisal slavni angleški marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm, ima naslov Kako spremeniti svet. Njen podnaslov je: pripovedi o Marxu in marksizmu. Koristno jih je prebirati, saj se lahko iz njih marsičesa naučimo; tako smo se nekoč, ko smo bili mladi, učili od starih. Na primer o tem, kako spreminjati svet, ki ga je očitno treba spremeniti, ne le razlagati. Medtem ko JJ ne razlaga sveta in ga niti ne spreminja, temveč vztrajno molči in se oklepa oblasti, očitajoč vsem drugim, da so krivi za njegov nesrečni in nezavidljivi položaj, v katerem se je znašel, tam zunaj nekaj zelo resnih mladih ljudi vnovič prebira Marxa in se uči iz zgodovine, ki je sicer najboljša učiteljica. Lekcija je namreč povsem jasna: svobodni tržni kapitalizem je dosegel mejo, onkraj katere preprosto ni več mogoč. Torej ne gre za razmišljanje, ali je JJ še sposoben voditi vlado ali ne, saj gre za razmislek o tem, kakšen bo svet brez kapitalizma, za vprašanje, kako spremeniti svet.

Hobsbawm je o vprašanju razmišljal tudi potem, ko je imel skoraj sto let, kar dokazuje, da vprašanje ni zgolj za mlade, naivne in nezrele ljudi, ki še prislovično verjamejo v nemogoče, temveč je tudi vprašanje je zrele, izkušene in modre mož in žene, ki dobro vedo, da se svet na bolje ne bo spremenil sam od sebe, da so ga vedno spreminjali ljudje, ki so verjeli v možnost spremembe in velike ideje.

Toda revolucija ni preprosto prenos oblasti s podkupljivih ljudi na druge (poštene), poudarja Terry Eagleton v recenziji Hobsbawmove knjige, in ne pomeni zamenjave političnih elit z drugimi elitami, kar predlagajo nekateri v Sloveniji, temveč je preludij, uvod v dolgo obdobje prehoda, v katerem se lahko zgodi marsikaj nepredvidenega in se tudi zagotovo bo zgodilo.

Nemogoče je reči, ali bodo svobodni ljudje izvedli revolucijo ali ne. Kapitalistična kriza ali kriza kot kapitalizem je sicer konec neke sekvence, pravi Alain Badiou, toda kapitalizem se bo morda kljub vsemu klavrno nadaljeval in vlekel s seboj v brezno milijone ljudi, ki bodo nezaposleni, revni in potisnjeni na rob; morda pa se tudi ne bo. Z gotovostjo ne moremo trditi ne enega ne drugega. Biti moramo previdni, pravi Badiou. Zakaj moramo biti previdni?

Previdni moramo biti zlasti zato, ker je demokratični kapitalistični svet, kakšnega poznamo, svet, ki dobesedno nastaja znotraj svobodnega globalnega trga, najboljši od vseh možnih svetov, kar seveda logično pomeni, da so vsi drugi slabši. Tako verjame zelo veliko ljudi; to vemo in tega dejstva se močno zavedamo. Iz njega že sledi preprost sklep: ljudje, ki verjamejo v najboljšega od vseh mogočih svetov, bodo naredili vse, da ga bodo ohranili pri življenju. Taka je motivacija ljudi, taka je logika, po kateri se ravnajo. A ne vsi.

Poleg tega kriza sama po sebi še ne pomeni možnosti nove vizije, nove perspektive, pravi Badiou. Ta se porodi le ob novih idejah, ki terjajo nove strasti in novo mladost, zato Eagleton upravičeno poudarja, da Marx ni mogel vedeti, kako se bodo sfižile revolucije v 20. stoletju in kako bo socialna demokracija podkupila revolucionarne strasti ter uspela preobraziti veliko svobodnih državljanov v preproste potrošnike, ki obožujejo globalne trge in tam navzoče blago z uporabno in menjalno vrednostjo.

Enako je bilo v Sloveniji. Pred dvajsetimi leti nismo imeli novih idej. Zapuščali smo obliko državnega kapitalizma, ki nam ni bila všeč, in ga zamenjali za drugo obliko kapitalizma, ki nam je bila zelo všeč; revolucionarnih strasti je bilo komaj za vzorec, pa še te so takoj poteptali. Potem se je začela dolga zgodba o uspehu. In po dvajsetih letih zgodbe o uspehu je danes v deželi bistveno več nezaposlenih kot takrat in neprimerno več revnih kot takrat, luči na koncu tunela pa ni videti, čeprav gospa Novakova vztrajno trdi, da jo ona vidi. Za koga je bila zgodba o uspehu uspeh in za koga je luč, ki je ne vidi nihče razen tistih, ki morajo po uradni dolžnosti trditi, da jo vidijo?

Danes nas pozivajo, naj kljub vsemu še naprej vztrajno naivno verjamemo v kapitalizem, ki bo v prihodnosti svetla zgodba o uspehu za vse. Nas imajo za norca? Kapitalizem ni bil nikoli zgodba o uspehu za vse ljudi in nikoli ne bo. Na svobodnih trgih namreč niti približni niso vsi ljudje v enakem položaju, zato bodo tisti, ki že imajo, imeli še več, kar je povsem logično, tisti, ki nimajo, pa bodo imeli sorazmerno manj.

Susan George na svojih predavanjih zato vedno znova poudarja, kako velike so neenakosti med ljudmi, kako velike so razlike med revnimi in bogatimi, ki se iz dneva v dan le povečujejo, Hobsbawm pa poudarja zgodovinsko dejstvo, na katerega ljudje prehitro pozabljajo, če so ga sploh kdaj poznali: sedemdeset let po Marxovi smrti je tretjina svetovnega prebivalstva živela v državah, katerih politična ureditev je bila tako ali drugače neposredno vezana na njegovo dediščino; dobra petina jih živi še danes.

Eagleton zato upravičeno dodaja: socializem je najbolj obsežno reformatorsko gibanje v zgodovini človeštva in le nekaj intelektualcev je spremenilo svet tako, kot so ga spremenile Marxove in Engelsove ideje; eden izmed njih je vsekakor JK, medtem ko JJ-ja zagotovo ni med njimi.

In pri tem ne pomaga klišejsko ugotavljanje, kako so socializmi vsi po vrsti klavrno propadli, saj enako velja za kapitalizem, ki sicer še ni dokončno propadel, zato pa je doslej v procesu propadanja uničil na stotine milijonov človeških življenj in dosegel nekaj, kar se upira zavesti: revne dežele vsako leto financirajo bogate dežele in jih zalagajo z bilijoni dolarjev, ki jih morajo vračati, da bi poplačale vsiljene dolgove. 

Spremembe se bodo dogajale tudi v prihodnosti, saj so preprosto neizogibne. Kam se bo nagnila tehtnica, je seveda odvisno samo od tega, v katere ideje bodo ljudje verjeli in kako jih bodo premislili. Če bodo zgolj molčeči potrošniki, ki ne mislijo, bo zgodba zelo tragična.

Povsem drugačna bo, če bodo doumeli, kar je rekel Janez Krstnik: Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. (Mt 3,11)

Bodite pozorni: JK krsti v svetem duhu in v – ognju.

Ali še nekoliko drugače: Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. (Mt 10,38)