Kraljestvo je lepa, častitljiva slovenska beseda, ki v glavnem pomeni državo, v kateri ljudstvu vlada kralj. No, lahko mu vlada tudi kraljica, pa je še vedno kraljestvo. Če je Slovenija kraljestvo laži in podtikanj, kot trdijo nekateri prenapeteži, je tudi država, v kateri ima kralj neomejeno oblast in je edini gospodar. Torej lahko mirno razmišljamo, kdo je v Sloveniji kralj laži in podtikanj ter kdo je ponižni hlapec. Možno pa je, da je vse skupaj zgolj prispodoba, podobna Platonovi prispodobi o votlini, kar bi lahko pomenilo, da so Slovenci in Slovenke še vedno v glavnem okovani prebivalci vlažne votline, strmeč v filmska platna, na katerih se pojavljajo bolj ali manj prijetne gibljive slike in jih zabavajo, obenem pa opravljajo še vlogo, ki jo v žargonu imenujejo perception management ali upravljanje z zaznavanjem, ki mora biti v sodobnem neoliberalnem času zlasti prijazno.

Toda zgodbe o kraljestvu s tem še zdaleč nismo izčrpali, kajti človek lahko živi tudi v kraljestvu (mokrih) sanj; lahko biva v svojem kraljestvu kot domačem okolju, kjer je prijetno in udobno. Torej je lahko življenje v kraljestvu laži in podtikanj tudi življenje v iluzijah in udobju; tudi srečni dom, kjer navadno živi topla družina, je lahko kraljestvo iluzij in laži.

Udobje pa je v kraljestvu vselej rezervirano le za nekatere, zato smemo sklepati, da je v kraljestvu laži in podtikanj le nekaj ljudi, ki živijo v udobju, za katerega kajpak skrbijo z lažmi in s podtikanji oziroma kar z industrijo propagande, katere cilj je tudi širjenje vere, zaupanja in prepričanj, da imajo zastopniki elit vselej prav. V vsakem kraljestvu je seveda samo kralj z njemu bližnjimi ljudmi tisti, ki vlada, vsi drugi so namreč podrejeni in odvisni od njegove volje. Platon je zato tudi predvidel, da so vsi v topli votlini okovani, na voljo pa imajo prijetne podobe, ki zmanjšujejo stres in povečujejo občutek blagostanja.

Včasih pa se zgodi, da imajo podložniki, ki so sicer navajeni na prijazne podobe realnosti, kralja in njegovih bližnjih, ki živijo v udobju laži in podtikanj, kratko malo dovolj. Takrat se lahko pripeti, da ga po hitrem postopku skrajšajo za glavo. Potem ni več kralja in kraljevina lahko postane republika.

Ljudje za srečo in blagostanje ne potrebujejo nujno kralja; lahko živijo tudi brez njega. Prav tako ni nujno, da imajo nad seboj kakršnega koli gospodarja; zgodovina je polna dokazov za to trditev. Ljudje so v vseh časih in na vseh koncih sveta vedo znova poskrbeli, da je ta ali oni kralj ostal brez glave. Pravljične zgodbe o dobrih kraljih, ki večno živijo, so prijazni, resnicoljubni in širokogrudni, so največkrat res zgolj – pravljice. Te se kajpak dogajajo za devetimi vodami in devetimi gorami, medtem ko je tukajšnja realnost precej drugačna.

Antropologi so tako že davno tega odkrili, da imajo beli osvajalci radi tako imenovana primitivna ljudstva toliko časa, dokler so daleč od njih, dokler so nedolžna in naravna, srečna, nepokvarjena in avtentična. Ljudje, ki sledijo njihovi fantazmi, imajo zato radi vse, kar je avtentično, pristno, nepokvarjeno, naravo in  neomadeževano. Ko ugotovijo, da je narava kaotična in divja, neosebna in povsem nepredvidljiva, začnejo proizvajati simptome – rojeva se ideologija naravnega in pristnega življenja v sreči in blagostanju.

Zakaj ljudje proizvajajo simptome? Proizvajajo jih zato, ker so simbolno kastrirani; taka je njihova pristna narava, kot je pokazal Freud že pred časom. Toda kastracija je sočasno tudi razlog za analizo simptomov in proizvajanje vednosti.

Simbolna kastracija je koncept, ki ga je razvil Sigmund Freud, ko je dokončno spoznal, da je realnost precej drugačna, kot so verjeli celo znanstveniki, ta hip pa je morda celo ključni koncept, s katerim lahko mislimo aktualno dogajanje v Sloveniji. V osrčju tega koncepta je namreč zamisel, da človek nikoli ni to, kar verjame, da je, ker je vselej nekaj drugega – o identiteti človeškega bitja ne odloča vsak posameznik, temveč se o njej odloča na drugem kraju, ne v jedru njegove osebnosti.

Freud pa je rekel še nekaj drugega, ko je razvijal koncept simbolne kastracije. Spoznal je namreč tole: ljudje nikoli ne moremo razumeti drug drugega brez ostanka, nikoli se ne moremo spoznati do konca, nikoli ne moremo priti do samega jedra, avtentičnega notranjega bistva osebnosti drugega človeka, ker ta preprosto ne obstaja in je le iluzija.

Natanko zaradi narave simbolne kastriranosti slehernega človeškega bitja, torej tudi kralja in kraljice, se ljudje ne moremo razumeti med seboj. In natanko zato potrebujemo toleranco in solidarnost, ki je slovenski politiki na žalost (še) ne premorejo.

Problem, ki ga imajo slovenski politiki v tem trenutku, je zato tale. Drug drugemu kažejo mišice in se šopirijo, širijo laži in si jih podtikajo, medtem ko ljudstvo bolj ali manj stoji ob strani in sem pa tja vrže kako kocko. Politiki mislijo, da so junaki in da je prav njihov največji, čeprav so kastrirani. Njihova priljubljenost med ljudstvom je zato izjemno nizka ali pa o priljubljenosti niti ne moremo več govoriti; življenje občestva je skoraj obstalo.

Zgovoren je zato podatek, da je trenutno vsak tretji Slovenec in vsaka tretja Slovenka za revolucijo. Na kratko: JJ, ki ga podpira le še peščica, je uspel v enem letu prepričati tretjino državljanov, da je potrebna revolucija. To je izjemen dosežek, pred katerim se sindikati in marksisti, levičarji in komunisti lahko samo pogreznejo od sramu v zemljo.

Kazanje mišic ima zato jasno alternativo: ljudstvo ročno prevzame oblast, vzpostavi demokratične delavske svete in začne izvajati nujne reforme kapitalizma oziroma samo revolucijo. Ta je kajpak logični izhod iz kraljevine (laži in podtikanj), ki cveti v kapitalističnem svetu na južni strani Alp. Nastane nova republika, ki kajpak ne potrebuje kralja (niti kraljice), oblast prevzamejo ljudje, ki tudi sicer ustvarjajo vrednost.

Vidimo torej, da je v deželi vse pripravljeno za prevzem oblasti, za katerega poskrbijo delavci. Vprašanje je, ali zanj tudi bodo poskrbeli ali pa jih bo JJ še enkrat peljal žejne čez vodo, češ da so reforme, ki se jih je lotila vlada, tako dobre, temeljite, učinkovite in prepričljive, da bi ji morali postaviti spomenik, njemu pa podeliti posebno priznanje za reševanje države, državljanov in državljank z roba prepada, v katerega bi vsi skupaj skoraj strmoglavili, če se sam ne bi žrtvoval in v odločilnem trenutku vzel vajeti v svoje močne roke.

.