»Vedno imaš na izbiro dve možnosti, in ko eno izbereš, se ti spet odpreta dve možnosti,« mi je sošolec iz srednje šole nekoč predstavil svojo življenjsko filozofijo. Takrat se mi je zdela zanimiva (kakršno se mi je zdelo tudi marsikaj skrajno trapastega), a nič posebnega (kar sem menil tudi za marsikaj edinstvenega). Kljub temu, da ji nisem posvečal pozornosti, me je vse odtlej spremljala. Srečeval sem jo na najbolj nepričakovanih mestih, včasih jasno kot beli dan in drugič zakrito kot Afganistanka. Če sem ji pustil, je vedno znala pocukati za pravi krak gordijskega vozla, da se je vsaj zmehčal ali zmanjšal, če že ne odvozlal (včasih ji nisem pustil, ker sem se hotel sam igrati z njim). Po drugi poti ji je prišlo naproti načelo nasprotij (več o tem) in preden sem se zavedel, sem se spet znašel v dvojiškem dojemanju sveta, ki sem ga v mladih letih opustil, misleč, da je svet vendarle bolj zapleten. Ni.

Zapleteno je odločanje, ali ravnati tako ali drugače in zakaj. Še bolj zapleteno je zagovarjanje izbranega ravnanja in prepričevanje drugih vanj. Najbolj iskreno bi bilo, če bi rekli: »Tako sem ravnal, ker me je v danem trenutku pičilo,« ali vsaj: »Tako sem ravnal, ker se mi je v danem trenutku zdelo najbolj ustrezno,« in: »Tako ravnaj, ker se mi trenutno zdi najbolj ustrezno, da tako ravnaš!«

Vsako ravnanje nas odvede v povsem drugo prihodnost kot neravnanje ali nasprotno ravnanje. Pojasniti ga s trenutnim vzgibom bi delovalo neumno in neodgovorno. Vendar ga ne moremo pojasniti z ničemer drugim; lahko ga zgolj skušamo opravičiti. Za to pa potrebujemo zapleteno razlago in zapleteno predstavo sveta.

Najboljši dokaz za to je umetnost. Umetnost, ki si zasluži to ime, svoje občinstvo privede do tega, da odločilne vzgibe začuti, da ga preplavijo, ne kot ploha besed, ampak kot ploha občutkov. Vse ostalo (tisto zapleteno) je blebetanje nerazumljenih 'umetnikov', neustvarjalnih umetniških kritikov in nedojemljivega občinstva.

Na drugi strani je modroslovje. Drugi sošolec iz srednje šole, ki se je kasneje za potrebe statusa vpisal na filozofijo, je rekel: »Za filozofijo pravijo, da je eno samo nakladanje brez repa in glave, ki ga nihče ne razume … Ampak je res!« Modroslovje počne isto kot umetnost, le da skuša vzgibe za človeška dejanja in pripadajoče občutke ubesediti. Tako nastane obsežno, komaj razumljivo besedilo, iz katerega se da iztisniti na stotine doktoratov, ne da bi se mu to kje poznalo. Modroslovje torej uporabi dosti več časa in truda, da na zapleten način pove to, kar ti umetnost mimogrede in z lahkoto omogoči občutiti.

FILOZOFSKI VLOŽEK

Ta spis je filozofski. V vaše dobro upam, da sodi med bolj preproste te baže, vsekakor pa gre za besedovanje, ki je zaenkrat nekoliko zmedeno in ga najbolje razumem jaz, vi pa nekoliko manj, drugače ali sploh ne.

Iz golega veselja do razpravljanja sem v srednji šoli za maturo izbral filozofijo, še preden sem vedel, kaj to sploh je. Ko sem se moral prebijati skozi spise poklicnih 'nakladačev' in o njih na videz smiselno kaj povedati, me je minilo – ne veselje do razpravljanja, ampak samo do modroslovja. Ko smo obravnavali Platonovo modrovanje o tem, kaj je po njegovem 'pojem' (razlaga poljubnega pojava s katerimikoli besedami, razen z imenom tega pojava), sem se uprl: »Zakaj bi morali jabolko poimenovati s katerimikoli drugimi besedami, razen z besedo 'jabolko', če pa imamo besedo 'jabolko' prav v ta namen, da z njo poimenujemo jabolko in vsi vemo, za kaj gre?« Zmečkal sem kos papirja v kepo, ga vrgel na mizo in rekel: »To je 'pičuri'. Zdaj lahko v nedogled opisujete, kako je ta papir zmečkan, da bi prišli do njegovega 'pojma'. Potem boste imeli celo goro besed, ki bodo označevale točno ta zmečkani papir in nobenega drugega. Ampak zakaj bi to počeli, če pa pičuri že ima svoje ime in vsi vemo, da pomeni njega?«

UMETNIŠKI VLOŽEK

Pravkar uradno zrela (po prejemu potrdil o opravljenem zrelostnem izpitu) sva pred 17 leti s prijateljem stala na šentiljski meji z nahrbtnikoma in po 300 DEM v žepu (cca. 150 €), namenjena z avtoštopom na Nordkapp ali kam drugam. Avto, ki naju je pripeljal, se je vračal domov. V trenutku, ko nama je izginil izpred oči, se je na mojem šolskem nahrbtniku utrgal ročaj. Velika vreča za smeti, ki je bila z vrvjo privezana za ročaj in v kateri je bila spalna vreča, se je odkotalila po tleh.

»Je to dobro ali slabo znamenje?« sem vprašal.

Prijatelj je skomignil z rameni.

Spalno vrečo sem namesto na ročaj pritrdil na naramnice nahrbtnika in potresel. Nič se ni utrgalo.

»Potem pa greva, pa bova videla!« sem rekel, si zavihtel nahrbtnik na rame in krenil proti avstrijski meji.

Tule je nekaj drobtinic vsega, kar sem zaradi tega videl …