Cloud Atlas (Tom Tykwer, Andy Wachowski, Lana Wachowski, 2012)

Matrica iz leta 1999 je dobila izvrstno nadaljevanje. Mislim na čas, ki je medtem minil, pa tudi na nove ideje, ki so se rodile. Omenim jih le nekaj, ker je prostor omejen. Pa tudi sicer.

Nadaljevanje je pomembno zlasti v luči brezmejnih razprav o koncu ideologij, koncu zgodovine in o pomenu multikulturnosti, kajti izkazalo se je, da so danes ideološke prakse močnejše kot kadarkoli. Pomislite: slavimo multikulturnost, a vse kulture obstajajo znotraj ene same globalne potrošniške družbe; častimo avtentičnost življenja, a ne znamo povedati, iz česa izhaja.

Svet je neskončen. Morda je membrana, ki se razteza v neskončnost. Za človeška bitja je pomembno, da je že sam neskončen, ker to pomeni, da je tudi odprt. Ko je svet odprt, je možna prihodnost sveta. Če ni odprt, prihodnost ni možna, saj se v zaprtem svetu zgolj kopičijo različice istega. Razmerje z bogom, ki je tudi neskončen, je zato povsem drugačno, novo, zelo kompleksno, toda treba ga je misliti.

Umetnost je drugo ime za človekov odnos do neskončnosti sveta in njegove odprtosti; torej je odnos do boga.

Velikokrat je bilo že rečeno, da je za dober film pomembna in potrebna dobra ideja. Film Atlas oblakov je izvrsten film, ker dobro artikulira dobro idejo.

Slišimo jo iz ust delavke oziroma klona, ki v nekem prihodnjem avtoritarnem svetu nima nobene perspektive: resnica je singularna – različice zato ne morejo obstajati. Njena oziroma njegova usoda je s to izjavo kajpak zapečatena. A preden jo bodo usmrtili, se bo na lastne oči prepričala, kako prav je imel Marx, ko je dejal, da bi bilo za kapitaliste najceneje, če bi delavci živeli od zraka. O tem se prepriča, ko vidi, kako predelujejo izbrane delavke v beljakovine, s katerimi hranijo druge delavke. Je pač najceneje. Odnos do boga je v takem svetu povsem vulgaren in absurden.

Morda je danes prav, če poudarimo, da je film marksističen. Živimo namreč v kapitalizmu, pa če nam je všeč ali ne; tudi kapitalizem je vulgaren, čeprav se hrani z našimi iluzijami o avtentičnem, pristnem, naravnem in nepokvarjenem življenju.

Hrbtno stran začetne izjave zato izriše druga izjava, ki jo izreče suženj Kupaka, ko odgovarja na vprašanje, ali je srečen, ker sme biti suženj na plantaži belih gospodarjev. Njegov odgovor je seveda vnaprej znan: Kupaka je zelo srečen. Alternativa je kajpak odstranitev.

Vsi smo sužnji kapitalizma: pretvarjamo se, da smo srečni in zadovoljni, čeprav v resnici nismo. Številni se niti ne pretvarjajo. Kapitalizem je brutalen, zdi se, da so tudi ideje o alternativnih svetovih umrle.

Toda človek je čudno bitje. Lahko celo verjame, da so sužnji srečni, ker smejo klečeplaziti pred gospodarji in garati zanje. Freud je imel očitno prav, ko je dejal, da ljudje ne želijo biti srečni, temveč želijo trpeti. Če dobro premislite, je na tem spoznanju nekaj srhljivega in pesimističnega.

In kako je z naravo žensk? Vprašanje, prav tako zastavljeno v filmu, obvisi v zraku, saj moški, ki jim je namenjeno, preprosto ne vedo, kaj naj storijo z njim, tako kot v empiričnem svetu pogosto ne vedo, kako naj se vedejo do žensk, zato jih posiljujejo, pretepajo in ravnajo z njimi kot s sužnji, ki naj bi bili srečni, da smejo trpeti v bližini gospodarjev.

Toda filmska zgodba se nadaljuje z nezmanjšanim ritmom, ki ga narekuje natanko začetna ideja. Razmislek je zato na pladnju, a najprej je novo vprašanje: Če je bog res ustvaril svet – kaj lahko spremenimo in česa ne smemo?

Bog je skrivnost, saj je neskončen, zato ne moremo vedeti niti tega, ali je ustvaril svet ali ne. Molči, ljudje pa smo nemočni. Vprašanje je zato neustrezno; ljudje smo svobodni, da ustvarjamo in spreminjamo svetove, čeprav to še ne pomeni, da lahko delamo, kar hočemo. Zadeve so zares kompleksne, saj svoboda pomeni, da delamo natanko to, kar moramo delati.

Posebno vlogo imajo zato ženske, za katere je že Freud rekel, da imajo skrivnosti, čeprav je še bolj jasno, da so skrivnost; tega se zlasti ne zavedajo moški, čeprav niti številne ženske niso dosti na boljšem. Pot do boga kot neskončnosti zato vodi prek ženske.

Človekov odnos do skrivnosti je lahko kreativen. Ko je tak, se skrivnost spreminja, čeprav ostaja njena narava nespremenjena.

Svet je razdeljen; v filmu, pa tudi sicer. Poleg sužnjev in povsem nemočnih delavcev oziroma klonov živijo tudi tisti, ki imajo čisto kri (Pureblood). Ti niso prijazni, saj so del totalitarnega ustroja sveta, zato je prijaznost enega skoraj travmatična, ker je skoraj nepojasnljiva. Spremembe so torej mogoče, zato je film optimističen, a nikakor ne poceni.

Svet je mogoče spremeniti, saj je nujno odprt in je v odnosu do boga – morda je celo posrednik med nami in bogom. Nisem bila programirana, da ga spremenim, reče delavka. Saj tudi noben revolucionar ni bil, sliši v odgovor. Torej ga lahko spreminja vsakdo; vsakdo se lahko programira, da ga bo spreminjal.

A zakaj bi se človek upiral, saj je upor zgolj kaplja v ocean? Zdi se, da zdravi razum nikakor noče reprogramirati samega sebe, kar pa ni nujno slabo, saj je spraševanje dobro. Odgovor je še boljši.

Nastane v obliki novega vprašanja: Kaj ni ocean mnoštvo kapljic?

Malo je preroških filmov. Atlas oblakov sodi mednje. Govori o nujnih srečevanjih med ljudmi, ki niso odvisni od časa in prostora. So univerzalna, in odpirajo vrata. Tudi to slišimo v filmu: ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Upanje zato ne umira, temveč ostaja. To je upanje, da se bomo še naprej srečevali.