Zdi se, da je eden glavnih problemov, ki jih imajo v teh časih vodje največjih političnih strank (razen J&J – tadva imata svoje čisto posebne probleme) ta, kako »povrniti zaupanje ljudi v politiko« oziroma kako pripraviti ljudi, da bodo ponovno zaupali (erjavcem, virantom, lukšičem in podobnim). Tako so modrovali pred nekaj dnevi na nacionalni TV.

Karta, na katero igrajo, je sedaj tale: smo v času »politične krize« – to je sicer izraz, kakršen se vselej pojavi šele, ko se vodilnim v državi zatresejo stolčki. Sprevrženost tega izraza je očitna, če pomislimo, da politična kriza za njih denimo ni to, da vladajoča politika sistematično in z do ljudstva ignorantsko držo uničuje skupno dobro, da dopušča korupcijo med privilegiranimi in razraščanje revščine na drugi strani, da tolerira in podpira neoliberalno pustošenje v vseh sektorjih, ki naj bi omogočali blagostanje neke družbe – politična kriza torej ni takrat, ko vladajoči očitno delajo v škodo ljudstva (in ko bi bil izraz nemara mnogo bolj na mestu), ampak nastane, ko oblastnikom zagusti in ne vejo, kako naj se obdržijo na položajih. Takrat nastopi tudi čas, ko ljudstvo celo za ministre in vodje koalicijskih strank nenadoma postane pomembno, in ti hitijo vehementno zatrjevati, kako nujno je, da se ljudem prisluhne, da se gradi zaupanje itd.

Kdor je prejšnji četrtek gledal na nacionalki oddajo, ki je gostovala pet izmed najbolj vplivnih politikov v tej državi, se je lahko prepričal, za kaj jim v tem trenutku gre. Razen predsednice Nsi, ki je nekoliko trmoglavo insistirala (trmoglavo, saj je za svoje trditve ponujala argumente, ki niso bili vredni piškavega oreha in je bil njen nastop ponovno eden od tistih trenutkov, ko gledalca malone postane sram namesto nekoga drugega), da »vlada dela dobro« in da ji mora biti omogočeno, da delo opravi do konca, so vsi soglašali, da se mora trenutna oblast zamenjati. V času »politične krize« se torej ljudje, ki poskušajo zlasti ohraniti svoje položaje (kar najbrž ne more pomeniti nič drugega, kot to, da bodo tudi njihovi politični »programi« in izvajanje le-teh ostali bolj ali manj isti), trudijo na vse pretege, da bi ustvarili vtis, kako jim gre za zavezništvo z ljudstvom, ki sicer že kar nekaj časa glasno izraža svoje nezadovoljstvo tudi z uličnimi protesti. Kar je najbrž postalo jasno vsakemu gledalcu, ki uporablja svojo pamet, je bilo to, da bodo gospodje in gospa poskušali zadeve spet obrniti sebi v prid: to, da se vlada zamenja, skoraj vsi prikazujejo kot enega svojih poglavitnih interesov – in tudi tistega, ki naj bi jih družil z »ljudmi z ulice« (ljudstvo z ulice so sicer posamezniki in posameznice, ki si prizadevajo za skupno dobro in pravičnejši svet – vsaka oznaka tipa »ulica zahteva« ali »ljudje na ulici« v resnici maskira dejstvo, da je ljudi, ki so del gibanja in dejavno sodelujejo v njem, mnogo več, kot bi radi tisti, ki družbeno dogajanje skrčijo na »ulico«). Svoj nastop nato začinijo z nekaj visokoletečimi besedami: »dvigniti raven politične kulture«, »vzpostaviti dialog«, »omogočiti razmere, v katerih se bo znova mogoče pogovarjati« (vendar pri tem ne povedo, kdo se bo s kom pogovarjal – le iz česa bi lahko sklepali, da je njihov namen kaj drugega od ponovne vzpostavitve tistega že tolikokrat videnega, ko se bodo pogovarjali zlasti tisti, ki so enako blizu korita, drugi pa bodo že spet nesramno odrinjeni od možnosti soodločanja?). Če nismo naivni, v tem, kar smo slišali v oddaji, ne moremo videti nobenega posebnega razloga za optimizem (tipa »če pade vlada in bo prišla nova, bo vse bolje«).

Kako naj se torej na to, kar sem videl v četrtkovi oddaji, odzovem kot človek, ki verjame, da je resnično drugačen svet mogoč in ki vidi v sodobnih družbenih gibanjih neko novo upanje in emancipatorni potencial? Prvi moj spontan odziv je zadržanost. Nič od tega, kar sem videl in slišal, me ni niti malo prepričalo v to, da se bo v tej državi v primeru, da bodo oblast prevzeli neki drugi liki, kaj drastično spremenilo. Za razliko od nastopajočih v oddaji vidim kot eno od ključnih potez, ki so jo v zadnjem času naredili ljudje in katere učinke velja vzdrževati in negovati, to, da so končno podvomili v to, da bodo politiki v sedanjem sistemu kdajkoli karkoli naredili za obče dobro (če jih ne bo v to prisililo natanko ljudstvo sâmo).

Skratka, zdi se mi, da je dragocena prav drža, v kateri danes vztraja nemalo ljudi: dvom in nepripravljenost vnaprej verjeti, da bodo država oziroma njeni najvišji zastopniki poskrbeli za njih. Takšen dvom in takšna zadržanost sta v resnici nujna za obstoj demokracije: njuno logično nadaljevanje je namreč organiziranje družbenih gibanj, ki bodo dejavna v procesu oblikovanja politik, ki krojijo podobo vsakdanjega življenja državljank in državljanov. Čas, v katerem živimo, je izjemen natanko v tem, da danes že kar veliko število ljudi izraža zahtevo, da bi bili kot državljani upoštevani v procesu soodločanja. Pri tem je vredno vztrajati, saj se ne moremo v resnici nadejati, da bo kdorkoli, ki bi utegnil nadomestiti sedanjo vladajočo garnituro, delo kar sam od sebe opravljal tako, kot je treba, tj. v dobro ljudstva. Ljudje danes torej zahtevamo mnogo več kot zgolj zrušenje te vlade in nadomestitev sedanjih vladajočih z drugimi.

Da ne bo pomote, pričujoči zapis nikakor ne skuša sporočiti, da ker so itak vsi politiki (sedanji in tisti, ki bi to šele utegnili postati) pokvarjeni, je potem čisto vseeno, kdo je na oblasti. Zato je cilj, ki je še kako legitimen, in ki ga danes zagovarjajo že mnogi, po pravici ta, da se doseže odstop J&J s političnih položajev in se jima onemogoči, da bi v prihodnje opravljala katerokoli od funkcij, povezanih z odločanjem o blagostanju ljudi v tej državi. Vendar pa se naše prizadevanje ne sme ustaviti tukaj. Gibanje, ki je že kmalu po tem, ko se je pojavilo v obliki prve »vstaje«, postalo ljudsko, ima sporočilo, ki je mnogo bolj radikalno. Če hočemo doseči sam smoter ali telos tega gibanja, potem bo ena od pomembnih zmag, ki jo bomo izbojevali na tej poti, ta, da bomo ustvarili svet, v katerem enakost in pravičnost ne bosta zgolj ideala, o katerih govorijo zgolj utopisti in filozofi, ampak bosta ostala del govorice in prizadevanja ljudi, ki bodo dejavno in v kooperaciji (in ne v kompetitivnosti) krojili skupno dobro. Končni cilj gibanja torej ne more biti, da sklenemo nekakšen pakt z oblastniki in nato živimo v dobri veri, da bodo ti tokrat pošteni in nas ne bodo že kmalu po volitvah ponovno potegnili za nos. Končni cilj gibanja je lahko samo nadaljevanje samega gibanja, ohranjanje duha egalitarnosti in pravičnosti pri življenju – z dejanji, besedami in zvestobo idejam, ki se dnevno oblikujejo v srečanjih med ljudmi v njihovem boju za skupno stvar.

Sklenemo lahko, da tisto, za kar v družbenih gibanjih bistveno gre, ne more biti to, da ta ali oni politik postane »gotof« (to je lahko samo eden od posamičnih ciljev, ki je v nekem trenutku lahko sicer zelo pomemben, ne more pa povzeti gibanja v celoti). Bistveno je namreč nekaj drugega: to, da ljudje v sodelovanju pri ustvarjanju politike ali načina, kako organizirajo življenje v skupnosti, ustvarjajo nove možnosti oziroma situacije egalitarnosti. Bistveno je odpiranje prostorov ali novih možnosti življenja in zmožnost vztrajati v tej odprtosti (medsebojnih odnosov in posledično sveta samega). Gibanje se torej mora nadaljevati, učinki tega vztrajanja pa bodo pomemben premik k uresničenju naših vizij o pravičnejšem svetu, v katerem ne bo več prostora za egoistične in nadute oblastnike. Dobro ljudi – svobodnih posameznic in posameznikov – pa bo vselej imelo prednost pred profitom korporacij.