Spoštovani g.dr. Petrič!

Zavedam se, da to ni običajna praksa pisanja ustavnemu sodišču, zato se na vas obračam kot na sodržavljana, zlasti pa uglednega strokovnjaka za mednarodna pravna vprašanja. Smo pač v kriznih časih in gre nekatere ustaljene prakse v teh posebnih razmerah spreminjati v prid odpiranja prostorov demokratičnosti.

Naloga Ustavnega sodišča je, da skrbi za spoštovanje ustavne ureditve, predvsem pa varuje človekove pravice, zato ga razumem kot tisto institucijo in avtoriteto, ki bi morala ustavne člene ter z njimi povezane interpretacije prava in zakonodaje razlagati v prid priznanim in zavarovanim pravicam in koristim državljank in državljanov, v smeri demokratičnega razširjenja praks možnega in dopustnega.

Žal že vrsto let, tudi na podlagi lastnih pobud za presojo ustavnosti, ugotavljam, da temu ni tako. Praviloma se je dajalo prednost formi pred vsebino in mnogokrat so številne pobude zavržene zaradi nezadovoljivega izraženega pravnega interesa pobudnika. Do vsebinskih presoj diskriminatornih členov ali praks, za katera je že več let očitno, da so ovira pluralnosti in demokraciji, ni prišlo, npr. volilno-medijska zakonodaja.

Ustavno sodišče po mojem  ne sme biti instrument interpretacije trenutnih razmer in presoje družbeno-političnega stanja, ne sme biti orodje v rokah večine ali vladajoče politike, ampak mora prav nasprotno poskrbeti za uveljavljanje pravic, tudi najšibkejših členov družbe in jim zagotavljati enake možnosti. Predvsem pa mora poskrbeti za interpretacije ustave, ki bodo konsistentne ena z drugo in nenazadnje take, ki bodo v sebi nosile univerzalnost in bodo zato tudi dolgoročno smiselne. Zdi se, da se vede ali nevede počne ravno nasprotno, prav grobo se tepta duh členov Ustave RS in s tem se tudi uničuje temeljne vrednote na katerih naj bi naša država nastala ter se razvijala. To dejstvo je več kot očitno tudi po zadnjih odločitvah in na srečo ni potrebno biti pravnik, da bi lahko razumeli našo ustavo; v nasprotju nejasnostjo in zapletenostjo Lizbonske pogodbe. Na primer, kako si razlagati, da v zadnjih odločitvah povezanih z referendumom Ustavno sodišče preprosto niti ne omeni več 44. člena ustave, ki daje državljanom pravico sodelovati pri izvrševanju oblasti.  

S tem dolgim uvodom sem začela, da bi vas vpeljala v bistvo mojega razmišljanja in odločitve, da vam pišem povezane s pravico do osebne asistence za težje hendikepirane osebe. Prav gotovo morate poznati Konvencijo ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali (Uradni list RS MP, št. 10/2008,  v nadaljevanju: MKPI), s čimer se je Republika Slovenija zavezala in si naložila  dolžnost, da MKPI spoštuje ter jo implementira v praksi. Konvencija v 19. členu sicer varuje pravico do osebne asistence, vendar pa nimam glede na trende pri vaši praksi prav nobenega upanja, da bi jo lahko kdaj ustavno sodišče zares zagotovilo  za vse, ko jo potrebujemo.  Bojim se, da bi ustavno sodišče tudi tukaj kupilo sarkastična pojasnila, da je kriza čas ko je treba stisniti zobe in se prepustiti  modrim voditeljem, ne pa nergati za nebodigatreba pravicami.

V YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, kjer sem  hkrati uporabnica storitve osebne asistence in strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih, si že več kot 16 let aktivno prizadevam, da bi storitev osebne asistence postala realnost za vse, ki jo potrebujemo. Sedaj se izvaja zgolj projektno, zgolj za zelo omejen krog ljudi, drugi o njej lahko le sanjajo, hrepenijo in si jo želijo. Kako se lahko v pravni državi, ki spoštuje mednarodno pravo in si prizadeva za kredibilnost na mednarodnem parketu zgodi, da je neka pravica po 4 letih še vedno le na papirju? V YHD smo v lanskem letu preko z ustavo zagotovljene ljudske iniciative vložili v DZ predlog Zakona o osebni asistenci (spremenjen osnutek predloga MDDSZ iz leta 2010), a je bil iz povsem dnevno političnih razlogov gladko in arogantno zavrnjen. V podporo zakonu je zagovornik načela enakih možnosti podal mnenje, ki je bilo v parlamentu povsem prezrto: »Zagotavljanja osebne asistence je nujno potreben (pravno zapovedan) ukrep, namenjen zlasti odpravi in preprečevanju socialnih ovir in strukturne diskriminacije (tj. izključenosti in segregacije) nekaterih oseb z invalidnostmi, predvsem pa je vzvod za njihovo pravico do samouresničevanja. Zakon bi odpravil zelo pomembno neustavno pravno praznino.

Pravica do osebne asistence nedvomno že obstaja. Priznana je z 19. členom MKPI in je eden od bistvenih elementov pravice do neodvisnega življenja. Razviti jo je mogoče tudi na podlagi ustavi prijazne razlage prepovedi diskriminacije v povezavi z različnimi pravicami, zlasti splošno svobodo ravnanja ter varstvom osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva (34. in 35. člen ustave). Zakonodajalec torej z ZOA ne bo ustvaril nove pravice, ampak jo je dolžan le podrobneje razčleniti ter določiti način njenega izvrševanja ter jo s tem učinkovito zavarovati. Temeljni problem je neustavna pravna praznina, torej prav v tem, da niso podrobneje določeni niti pogoji, niti način izvrševanja, manjka pa tudi postopek uveljavljanja te pravice. Nikakor ni dovolj, da so z ustavo zavarovane človekove pravice le formalno ali načelno priznane z zakonom. Iz ustave izhaja tudi zahteva po zagotovitvi učinkovitega in dejanskega uresničevanja vseh pravic. Če država ne zagotovi možnosti uresničitve pravic (vključno z varstvom), so pravice dejansko kršene.«

Sedaj se je novega predloga Zakona o osebni asistenci sicer lotilo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve (MDDSZ) ter ga poslalo tudi v javno obravnavo (do 21. 2. 2013).  Ugotavljam, da je ta predlog izrazito nedorečen tako z vidika koncepta, vsebinske očitne neustavnosti (diskriminatornosti) in izvedbene plati, kot celo glede finančne strukture, o kateri naj bi lahko posvečeno nekaj vedeli le tisti, ki nam vladajo. Predlog MDDSZ brez razlogov diskriminatorno izključuje eno najbolj ranljivih skupin in sicer intelektualno ovirane, t.i. težje duševno prizadete, ki so bili vključeni tako v predlogu YHD in kakor tudi v predlogu MDDSZ iz 2010. To dejstvo je povsem v nasprotju z MKPI, še posej 3., 4. in 5. členom. Občutno omejuje tudi osebno asistenco za slepe (za tiste aktivne, ki osebno asistenco potrebujejo tudi pri svojem delu in življenju), saj jim dodeljuje največ 10 ur te storitve mesečno ne glede na njihove življenjske potrebe glede na različne družbene vloge.

Povsem nerazumljivo pa vključuje gluhe, saj je vsakomur jasno, da le-ti ne potrebujejo  storitve osebne asistence:gluhi imajo predvsem komunikacijske ovire, pa še to glede govornega sporazumevanja, zato tudi imajo pravico do tolmača urejeno v Zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika. Mogoče bi bilo diskutirati ali jim dodeljena pravica po obsegu zadostuje, a nikakor jim osebna asistenca ne more v ničemer koristiti pri njihovem lažjem sporazumevanju. Osebni asistenti niso tolmači.

Predlog MDDSZ še dodatno oži krog upravičencev, saj dviga spodnjo mejo iz 20 potrebnih ur storitve tedensko (predlog MDDSZ 2010) na 35 ur tedensko (kdor rabi manj, tega pač ne bo dobil) ter še dodatno izključuje  pravice do osebne asistence za vse, ki so starejši od 60 let; kako očitna diskriminacija (odpis starejših v njihovi samostojnosti) še posebej sedaj, ko upokojitveno dobo zvišujemo. Pa sistemi financiranja? Kako lahko država dolga leta tolerira, da se denar izrecno namenjen zagotavljanju pravic hedikepiranim brezsramno (in brez ustreznih utemeljitev) troši za različne institucionalne namestitve, ali pa šahovske krožke, naložbe v zdravilišča in druge nepremičnine, zamenjavo tehničnih pripomočkov vsakih nekaj let (npr. vozičkov za gibalno ovirane), ljudem pa ne da najbolj temeljnih pravic do izbire kako želijo živeti? Ustavno sodišče nam je pred leti pojasnilo, da sistem financiranja FIHO ne odpira ustavnopravnih dilem, da je varstvo zagotovljeno pred Upravnim sodiščem, mi pa imamo že pet sodba, v katerih to ugotavlja da sklepi o dodelitvi sredstev za osebno asistenco (ki je sedaj samo še en projekt) niso niti ustrezno obrazloženi, zato jih še preizkusiti ni mogoče? In kaj storiti, potem ko FIHO ne glede na sodbe sodišč svoje prakse niti za milimeter ne premakne? Je to pravna država, v kateri se spoštujejo človekove pravice? Je kriza dovolj dober izgovor, da lahko DZ, Vlada, FIHO, ZZZS in drugi s takimi praksami kar nadaljujejo?

To je le nekaj drobcev,  ki kažejo na to, kaj si Vlada in Državni zbor ali kaka druga javna institucija lahko privošči, mi pa moramo mirno čakati na boljše čase. Ali lahko ustavno sodišče ob ustreznih prognozah posledic svojih ravnanj naredi konec takim arogancam, ali pa jih (čeprav morda nehote) dobesedno opravičuje? In če že oblastniki ne morete ali nočete razumeti, da gre dobesedno za življenjske usode ljudi, kako si lahko država tako brezsramno privošči, da pač ne spoštuje mednarodnih pogodb glede varstva človekovih pravic, zlasti varstva pred diskriminacijo? Kako rada bi doživela dan, ko bi tudi v ustavnosodni praksi kdaj uporabili kakšno resno spremembo paradigme, zavarovati zelo trdno definirane pravice povsem določljive skupine ljudi (ne pa tistih, ki so komaj ustavnopravno opredeljive) in preprečili, da nam bodo morale, kot kakemu prvošolčku, za kazen ušesa navijati mednarodne institucije. Kako ponižujoča za suverenost države, kaj šele za ljudi, je ta možnost. Brez krize, s krizo, ali pa krizi navkljub.