Medtem ko čakamo, da morda pade vlada, se splača opomniti na naslednje: Cena zdaj dokazanega kršenja zakonov v dveh najbolj odmevnih primerih ter globlje sistemske korupcije, ki se politikom sploh ne zdi problematična (ker pač izvira iz načina, kako se pri nas nasploh dela stvari), je zaostalost in nerazvitost naše države.

Potem ko je bila Slovenija najbolj razvita republika v bivši Jugoslaviji in potem ko se je osamosvojila na podlagi vsesplošnega strinjanja, da želimo živeti boljše in biti sami svoji gospodarji, smo se tudi res postavili na svoje noge ... in odločanje o svoji usodi takoj prepustili diletantom, ki so bili nekoč lahko le glavni na vasi, zdaj pa so lahko postali še glavni v podjetjih, politiki in državnih institucijah.

Podobno kot v drugih bivših socialističnih državah se je zdelo, da niti nismo imeli veliko izbire, saj so to domači ljudje, ki jih pač imamo, a dejstvo je, da so se tisti bolj sposobni in dobronamerni kmalu umaknili iz soja žarometov, medtem ko se je pričel vsesplošen plenilski pohod političnega nazadnjaštva, certifikatskih špekulantov, nesposobnih državnih menedžerjev, privatizacijskih tajkunov in samopašnih birokratov.

Civilna družba, ki je imela ključno vlogo pri osamosvajanju, se je, ko se je politična oblast mlade države institucionalizirala, postopoma umaknila iz ospredja kritične javne razprave in njene organizacije so se večinoma finančno priklopile na državne jasli. Zdelo se je, da se je osamosvojitev končala, vsi so si med seboj razdelili zasluge in tako so prevladali interesi tesno prepletenih omrežij, ki ne spustijo zraven nikogar od zunaj.

Zadnji protesti v tem smislu kažejo, da osamosvojitev očitno še ni zaključena, morda je že prišel čas za njeno drugo ponovitev – odstop skorumpiranih in nesposobnih elit, ki so nam ob naši pasivnosti medtem ugrabile državo. Osamosvojitev je enkratno dejanje, a z njo pridobljena samostojnost je nekaj, kar je potrebno braniti ves čas. Civilna družba se vrača na govorniške odre, potem ko so ji sistematično, pač v imenu varčevanja, porezali vire financiranja, in se sklicuje na vse, kar smo v času samostojne države vendarle pridobili: ustavo (kakršno zaenkrat še imamo, ne pa kar nam želijo iz nje narediti), pravno državo (ki nam sicer ni najbolje delovala), socialno državo (ki so nam jo, kolikor je je bilo, razgradili v rekordnem času), in medsebojno solidarnost (na katero smo medtem za nekaj časa pozabili).

V slovenski družbi marsikaj že v osnovi ni bilo zastavljeno v redu in zdaj se tega dejstva pričenjamo zavedati. Več kot dve desetletji stagnacije brez vsakršne razvojne vizije s strani velikih in malih elit od vrha države vse do nivoja krajevnih skupnosti, postopno preobražanje družbe iz industrijske in razmeroma razvite v pasivno in otopelo periferijo brez prave zaposlitve in samooskrbe, vse to je ljudi pripeljalo nazaj na ulice.

To pa seveda še zdaleč ni recept za rešitev situacije, je le priložnost, ki si jo dajemo sami, potem ko nam je niso dali drugi, za premik v smer preseganja naše miselne odvisnosti od »glavnih na vasi«. Le od nas samih je odvisno, če bomo s tem znali narediti neko razliko. Če bo civilna družba naprej razdelovala svoje koncepte, tudi v smislu praktičnih razvojnih vizij, bo sledil dolgoleten proces, poln vzponov in padcev, kompromisov in dilem in če bomo dovolj odprti, pametni in odločni, da bomo v njem tudi sami sodelovali, bomo imeli edinstveno priložnost, da se naučimo kaj pomeni sodelovati pri odločanju o svoji državi.