Po medmrežju te dni krožijo številne govorice o politikih, tudi vodilnih, čeprav danes ni čisto jasno, kaj sploh še vodijo; prav težko se jih znebiš (govoric namreč), ker nenehno kapljajo v elektronski poštni nabiralnik. Nanašajo se na vse mogoče: na psihiatrijo (kdo je bil na psihiatriji, koga ravnokar peljejo tja, kdo se zdravi, kdo se je že pozdravil, kdo bi se šele moral zdraviti); na shizofrenijo ali kako podobno bolezen, kot je na primer bipolarna motnja (kdo jo ima in kdo je nima, pa bi mu jo morali pripisati); pa na seks (kdo je s kom spal, kdo že dolgo ni spal s kom, pa bi glede na zakonske dolžnosti moral, katera žena je varala moža in kateri mož je varal ženo, kdo se je predolgo zadržal med nogami te ali one gospe tega ali onega pomembneža, pa se ne bi smel, kdo se je komu zameril, kdo toži koga zaradi žene ali moža …); na pretepanje žena (katera žena je povedala prijateljici, ki je povedala sosedi, ki je povedala novinarjem, ki so povedali pomembnim ljudem); na duševne in mentalne bolezni otrok (kdo jih ima, kdo jih ima, pa jih skriva, kdo jih ne skriva, pa bi jih moral skrivati, saj taki otroci kvarijo imidž): na zveze in poznanstva (kdo je komu kaj zrihtal in kdo se je komu zameril, ker ni zrihtal, kdo je zaslužil pod mizo in kdo ni, čeprav bi bil upravičen do zaslužka, kdo je koga v preteklosti branil, sedaj pa ga napada); in navsezadnje se nanašajo na poskočne strice z odra, ki so res mega, a ne gredo do nazga. Govoric je tako rekoč neskončno veliko in vse so seveda neresnične, izvite iz trte in zlonamerne. Zakaj so potem sploh nastale in zakaj se rolajo po spletu? Imajo kaj skupnega s krajo države? Morda imajo. Ali pa tudi nimajo.

Ne glede na vse se nekateri resno sprašujejo, kdo krade državo, kdo jo je morda že ukradel, kdo jo zgolj navidezno krade in kdo bi jo rad ukradel, da bi jo imel samo zase, pa je ne more. Hm. Zadeva je pomenljiva, kajti ne vem, komu je jasno, kaj sploh pomeni ukrasti državo? Je država kakor predmet, ki ga lahko nekomu suneš oziroma ukradeš? Če bi jo lahko kdo ukradel, bi se seveda morali vprašati, komu jo je ukradel, pa tudi, komu jo namerava prodati, saj je država draga, to pa pomeni, da ima lahko na svobodnem trgu veliko vrednost in visoko ceno. Jo je kdo imel doslej v svoji lasti, potem pa so mu jo ukradli? Ali pa je s krajo države tako kot s parcelami na Marsu: rečeš, da je Mars tvoj, saj pred teboj tega še nihče ni rekel. Ali to pomeni, da si ukradel Mars? Če ni v nikogaršnji lasti, je zelo težko reči, da si ga ukradel. Morda si si ga neupravičeno prilastil, ukradel pa ga gotovo nisi. Kako je potem s Slovenijo kot državo? Jo je kdo ukradel ali ne?

Toda biti moramo zelo natančni: nekateri se namreč sprašujejo, kdo NAM krade državo. Kdo so torej MI? In kdo so ONI, ki se ne sprašujejo, kdo je ukradel državo?

Govorice, predstavljene uvodoma, in resno spraševanje o kraji države so izraz človekove subjektivnosti, lahko pa so tudi izraz objektivnih družbenih dogajanj. Zadeva je namreč kompleksna in nekoliko hudomušna. Govorice sprožajo empirične učinke tudi, če so povsem izmišljene in neresnične; učinki neresničnih izjav so lahko zelo resnični in otipljivi. Nekateri ljudje zaradi tega zelo trpijo. Enako velja za spraševanje o tem, kdo krade državo NAM. Ko se začnejo spraševati, se nujno oblikuje tabor NAŠIH (sem sodijo vsi tisti, ki se sprašujejo in se identificirajo z našimi) in tabor VAŠIH, kjer morda ni nikogar, a to sploh ni pomembno – lahko obstaja množica VAŠI, ki je povsem prazna ali pa so v njej zgolj duhovi (na primer strici iz ozadja, pradedki iz ozadja, morda prastrici iz še bolj oddaljenega ozadja, tam pa so lahko tudi tete in babice, kajpada).

Govorice so torej neresnične in zlobne, a sprožajo resnične učinke, kar nikakor ni dobro; spraševanje o kraji države je sofistika, pa vendar je v njej zrno resnice. V ozadju je kajpak boj za oblast, prestiž in vse drugo, čas pa lenobno mineva in nam počasi odteka. Nezadovoljstva med ljudmi ne zmanjšajo ne govorice ne sofistika, ne odhodi v Azerbajdžan, ne večno čakanje na odgovore teh, ki bi jih morali podati. Depresija je zato velika, optimizma je malo.

Potrebujemo obrat in katarzo, kot sem pred časom že zapisal. V našem svetu je morda bolj kot govorice pomembno nekaj povsem drugega. Govorice namreč vselej škodijo ljudem. Namesto tega potrebujemo nekoga, ki ne širi govoric, ni močan voditelj in prvak in strah zbujajoči tiran, ki ubije že s pogledom. Obstaja namreč pomembna razlika med človekom, ki je močan, in človekom, ki je dober. Razlika je pomembna zlasti pri vzgoji otrok; prvega se zgolj bojiš, drugemu zaupaš. Potrebujemo nekoga, ki je dober, kot je bil dober Jezus Kristus. Zadeva je zelo preprosta.

Ne potrebujemo neoliberalnih tehničnih mandatarjev, ne potrebujemo utilitaristov, ne potrebujemo tehnokratov, ne potrebujemo nihilistov in njihove vere v končni svet brez alternative. Na kratko: potrebujemo vero v boga, ki jamči za obstoj dobrega. To ni jezni Bog in ni Bog, ki straši ljudi; ni Bog, v imenu katerega vernikom nalagajo občutke krivde; ni Bog, ki vleče nitke njihovih usod; ni Bog, ki odloča namesto ljudi in jim izpolnjuje želje ali pa vztrajno molči in se ne odziva; ni Bog, ki bi ga povezovali z grešnostjo ljudi. To je paradigmatski bog, ki jamči za dobro, za možnost dobrega; to je bog, zaradi katerega je človek zares dober in ne širi govoric in ni zloben in zlonameren in zavisten in vse drugo.