Leto 2013 nam bo zagotovo prineslo spremembe, ni pa še gotovo kakšne. Prva sprememba v tem letu, ki smo jo občutili mnogi prebivalci Slovenije, je ukraden praznik 2. januar. Liberalistično preračunljivi gospodarstveniki so izračunavali dobičke in v 2. januarju videli zgolj nebodigatreba strošek; zaposleni po njihovem dobivajo preveč denarja in premalo delajo. S tem so znova dokazali, da je vsa svoboda v liberalizmu le svobodno nategovanje in izkoriščanje navadnih ljudi, brez strahu pred sankcijami. Profit je Bog in svetinja kapitalizma. Torej, navadni ljudje naj delajo še kak dan več za manj denarja. Tako se že z drugim dnem v letu izkazuje resnični namen kapitalskih oblastnikov, ki s svojimi lovkami obvladujejo vse družbene sfere vključno z mediji. Na vse pretege nam skušajo vsiliti opusdejevske doktrine pedofilov, orožarskih tajkunov in ostalih preračunljivih bogatuhov.

Pregovorno pokornim in delovnim Slovencem je začelo počasi prekipevati z letom 2011, po skoraj dvajsetih let neoliberalnega svobodnega zasužnjevanja. Najprej se je 15.10.2011 zgodila Revolucija 15o – prvi manifest upora, gneva in obupa s strani civilnih iniciativ, ki se je zavlekel v nekaj mesečno zasedbo dvorišča pred Borzo. V letu 2012 so se vstajniške aktivnosti in zahteve po nujnih spremembah krepile. Šele po zadnji Vstaji, 11.1.2013 je bilo zaznati premike v političnem vrhu, a ne zaradi Vstaje – vladna koalicija še vedno noče videti ali slišati ljudske nezaupnice. Koalicijski partnerji so se zdramili šele po razkritju korupcije s strani KPK. Kot da za tovrstne nečednosti ob sestavi zdajšne vlade niso vedeli, so do včeraj podpirali voždo in hiteli vpeljevati za ljudstvo škodljive reforme. Dejstvo je, da sta se prav z nastopanjem Janše korupcija in klientelizem močno razrasli v vse pore državnega tkiva. Troletni Pahorjev brodolom ni v ničemer odpravil škode, ki jo je naredil Janša v svojem prvem mandatu. Janša je sicer dosegel nekaj uspehov z razbijanjem korupcijsko-mafijskih povezav iz nasprotnega tabora, vendar mu tega nikakor ne gre šteti v prid, saj je pri tem vzpostavil skrajno nesprejemljiva klerofašistična korupcijska razmerja (ki ji mimogrede prav liberalni kapitalizem najbolj ustreza). Po njegovi zaslugi se je močno razrasla opusdejevska linija, ki je očitno še najtesneje povezana s politično stranko Nsi. Da pri tem s to zločinsko Vlado sodelujejo vzajemno, dokazujejo tudi superfantastični zneski, ki jih Ablast namenja vsem cerkvenim organizacijam in podorganizacijam. In vse to v času strogega zategovanja pasu pri nas, navadnih ljudeh, ki se komaj preživljamo. V vzameno za tako radodarnost kardinal Rode hiti s hvalospevi in javnimi podporami Janši in prav tako noče slišati vseljudskih pozivov, da je gotof.

Skupaj z razkritjem (neznatnega deleža resnice) KPK-ja je pre-Virant prvi napovedal prihajajoči razpad koalicije. Zaenkrat samo napovedal. Se lahko pri tem pustimo presenetiti, ob vedenju, da je pre-Virant trojanski konj Janše? Ostali koalicijski partnerji so bolj medli in razpad koalicije prestavljajo v marec (nova slovenska pomlad? lepo vas prosim). Preden grejo, bi radi izvršili še zadnji stampedo vpeljave zakonov iz klerofašistične agende. Pri tem nam hitijo zatrjevati, da oni ne delujejo politično. Vse bolj se zatekajo k novim zlorabam izrazov, kot so „tehnično“ ali strokovno delovanje. Kakopak, izraz „politika“ nikoli ni imela visoke konotativne vrednosti, po letu 2004 pa se ta pojem v Sloveniji prebija na sam vrh seznama pejorativov.

Strici iz ozadja, kot jih naziva Janša, so z eksperimentom Pozitivna Slovenija poskusili ustaviti klerofašizem in Janšo, a ta eksperiment ni in tudi ne bo uspel. Nezaupnica ljudstva leti tudi na njihov račun, saj so pravzaprav soodgovorni za pojav Janše, kot tudi za svobodno zasužnjevanje delovnega ljudstva. Edini obet tako ostaja v rokah ljudstva ob nadaljevanju Vstaje. Civilna inciativa pravilno ugotavlja, da se mora še marsikaj spremeniti in da predčasne volitve same po sebi ne bodo prinesle sprememb. Vendar tudi nadaljevanje Vstaje samo po sebi ne bo prineslo pričakovanih in nujnih sprememb. Zadeve je treba povezati in spremembe vpeljati prav preko predstavniške „demokracije“. Šele potem lahko odpravimo dvajsetletno parlamentarno anomalijo.

Kaj vse se je še dogajalo v zadnjem obdobju, ko navkljub mrazu protestirajo velike množice ljudi na številnih lokacijah po Sloveniji in ko se pripravlja še večji protest 23.1.2013? Od kapitalske moči odvisna sodišča in mediji zamegljujejo ter onemogočajo razplet in kaznovanje akterjev v zvezi s Patrio, v pričakovanju, da bodo javnost naveličali s to temo. Akterji bodo ob vseh orožarskih kupčijah zadržali vse neupravičene provizije, trgovina s smrtjo pa bo potekala naprej kot da se ni zgodilo nič posebnega. In seveda, kako zadostiti zahtevam KPK in ostalim nadzornim institucijam, ko pa orožarski posli nikoli ne morejo potekati transparentno? A to je že druga tema.

V decembru preteklega leta se nam je zgodil Ernest Petrič, ki se ni oziral na to, da bo s svojim ravnanjem mimogrede z zadnjo platjo zrušil tri vogale Ustavnega sodišča. Ob tem je odgovornost za rušenje Ustavnosti trosil vsepoprek po civilni sferi, celo na študente Prava, ki so stopili v bran Ustavnosti in pravice do referendumov. Ljudstvo vse bolj glasno terja neposredno demokracijo in ustavitev strankokracije, Petrič pa nas pod taktirko Ablasti pelje v smer, ki je očitno sam sploh ne razume.

Notranji minister g. Gorenak se je pojavljal v mediijih in hitel razlagat svoje lastno videnje resnice o protestih in zapiranju protestnikov. Pri tem je še okrcal nebodijihtreba organizacije, ki so obveščale svetovno javnost o zapiranju nedolžnih ljudi in o tem, da so podkupljeni izgredniki iz vrst podmladka SDS izzivali spopade s policijo – slednji so bili za razliko od nedolženih nemudoma spuščeni na prostost. V njegovem kabinetu je nekdo tatinsko izmaknil podpise za referendum in s tem tudi preprečil izraz ljudske volje. Tudi če Gorenak o tem nič ne ve, bi moral nemudoma odstopiti. A to sploh še ni vse. Gorenakovi policisti so (le kdo jim je to naročil?) na Metelkovi podtaknili nekaj molotovk in granitnih kock in jih potem zmagoslavno razkrili javnosti. Nedvomno gre tu za subtilno „parapolicijsko“ akcijo, kot se je to zgodilo že mnogokrat v zadnjih dvajsetih letih.

Natančen popis razlogov za odstop te vlade bi presegel vse knjige vseh knjig, vodja stranke SDS pa želi konstruktivno nezaupnico? Državo so spravili v destrukcijo, nezaupnico pa že vse predolgo časa izraža ljudstvo! Janša nas s tvitanjem kot nek nedolžen kanarček žali še naprej in nam nazadnje navrže incestuozne erotične sanje (nečaki-strici). To sorodstveno razmerje nam vsem polaga s tako vnemo, da se lahko upravičeno vprašamo o razsežnostih in nevarnostih takšne patologije, sploh če gre za predsednika vlade. Še najbolj groteskna pa je lansirana novica o smrti Janševega sina zaradi zastrupitve. Novico je objavilo Janševo trobilo. S kakšnim namenom? Taktično širjenje laži in manipulacije z resnico sta temeljni značilnosti Janše, vendar, kakšen človek bi lahko šel tako daleč? Spomnimo se urgentnega povratka Janše iz počitnic v Grčiji. Kot je obvestil javnost, naj bi zbolel njegov sin Črtomir. V resnici pa je šlo za to, da se je močno poškodovala Urška. Ali je padla med plezanjem ali pa kar po stopnicah? Recimo, da gre za zasebnost in da se nas to ne tiče. Vendar, Janša ob zavajanju javnosti želi vzbuditi empatijo med ljudstvom, češ, moram poskrbeti za mladega protestnika doma.

Včasu razpadanja koalicije Janša odpotuje v Azerbaijan. Mnogi verjetno ne vejo, kje sploh je Aberzaijan, predvsem pa gospodarsko sodelovanje s to državo ne bo rešilo Slovenije. Za vse nas bi bilo enostavno najbolje, da ostane kar tam, skupaj z vso delegacijo.

In kaj pravi naš skupni (???) predsednik Pahor? Čigav predsednik je to, ki opozarja, da padec te vlade pomeni konec reformske moči?!? Čigav predsednik je to, ki ni ugotovil, da ljudstvo noče te vlade in njenih reform? Čigav predsednik je to, ki se ne more z ničemer pohvaliti, razen s svojo manekensko držo, z dodelanim piarom in z vrhunskim politično-markentinškim nategom? Čigav predsednik je to, ki je kot mandatar doživel totalni neuspeh, in je skoraj takoj za tem dosegel še hat-trick kot „povezovalni“ predsednik Države? Koga Pahor v resnici predstavlja? Zanj je glasovalo petina volilnih upravičencev, kaj si pa o njemu mislijo ostali, bo še kako kmalu jasno. Zmoto bodo zagotovo spregledali tudi mnogi tisti, ki so ga izvolili.

Mnogi Vstajniki ob aktualnih dogajanju na političnem parketu upravičeno govorijo, da sprememb tudi po predčasnih volitvah ne bo. In imajo prav, brez korenitih posegov že pri sami volilni kampanji ne bo sprememb. Vse je odvisno od javnosti, čeprav bo težko izvedljivo. Na kapitalsko odvisne medije prebivalci Slovenije ne moremo računati, a že na ravni informiranja moramo vzeti stvari v svoje roke. Ob novih predčasnih volitvah bi ljudstvo moralo preprečiti, da bi aktualni poslanci in posadka Vlade sploh lahko kandidirali. Mogoče se bo kakemu od teh zgodila krivica, vendar je povsem nemogoče kazati s prstom, kdo je bolj kriv. Obenem noben od njih NI nenadomestljiv, ravno obratno. Večina je nujno nadomestljivih. Tudi sicer je na ravni parlamenta in Vlade krivda (tudi) kolektivna. Najmanj eden od teh se bo lahko posvetil ukvarjanju z mladim protestnikom doma, če se le izogne rešetkam.

Za vpeljavo sprememb potrebujemo v parlamentu resnične predstavnike ljudstva, ki jih ne bo obvladoval kapital in ne bo podvržen kapricam bogatuhov. Potrebujemo SILO, ki bo najprej uvedla moratorij na vse sprejete zakone klerofašističnega liberalizma. Potrebujemo SILO, ki bo vpeljala neposredno demokracijo, socialno usmerjeno gospodarstvo in ki bo na idejni ravni enkrat za vselej odpravila klerofašistično in belogardistično miselnost. Za dosego teh ciljev potrebujemo delavsko enotnost in solidarnost, saj smo delavci tisti, ki zagotavljamo blaginjo Države in blaginjo bogatuhov (ki si v danem sistemu jemljejo veliko preveč). Prste pohlepnih bogatuhov moramo držati stran od skupne blaginje.

Končno, potrebujemo DSD, demokratično stranko dela, ki bi šele z vstopom v parlament lahko ustavila ali zmanjšala moč strankokracije in ustavila zdajšnje mafijske naveze. DSD je stranka delavcev, v njej ni kapitala tistega 1% in ga tudi ne bo, prav zaradi programa in stališč, ki jih zavzema. Ustanovljena je bila zato, da bi zaščitila vrednote dela, delavske pravice in začela nujni boj za pravičnejšo delitev ustvarjenega bogastva. Vse dosedanje politične stranke v parlamentu so bile zavezane kapitalu in maskoti nenadomestljivih vodij, zato se niti niso mogle resno zavzeti za razvoj družbeno odgovornega gospodarstva, ki bi upoštevale varovanje okolja, pravično delitev in delovanje socialne države. Po dvajsetih letih nam more biti vsem jasno, da nobena od političnih strank, ki so v parlamentu, ne bo resnično delovale v smeri resnične zaščite delavcev, saj bi ji pri tem tajkuni zaprli pipce. Tudi sindikati in ostale organizacije civilne družbe v dvajsetih letih niso uspeli v zadostni meri zavarovati položaja in pravic zaposlenih. Zato potrebujemo Demokratično stranko dela. Prav to na zakonit način omogoča pohod na oblast, kjer bomo sami in neposredno odločali o svoji usodi danes in v prihodnje. Vabimo vse aktiviste, pripadnike civilnih gibanj in sindikaliste, da se pridružijo skupnemu boju pri vpeljevanju sprememb, ali da nas pri tem podprejo. Ustaviti moramo nadaljevanje izkoriščanja s strani kapitala, življenje v bedi, ukinjanje nekoč priborjenih pravic. Nič več se ne bomo zadovoljili s ponižnim čakanjem na drobtinice, ki bodo padale z mize bogatašev. Ne pozabimo, le delo ustvarja dobičke, ki si ga prilaščajo tajkuni. Z novo paradigmo si zagotovimo boljši jutri! Vrnimo si ukradeno državo, saj je naša skupna last.