Je mogoče, da si ljudje dovolijo vse, da bi nekomu preprečili biti še naprej na oblasti? Si lahko JJ dovoli čisto vse, da bi ostal na oblasti? Je sploh kje kak človek, ki si lahko dovoli vse? Kakšna je etika ljudi, ki si dovolijo vse ali pa si želijo dovoliti vse? Kakšna je etika politikov? Nekateri znanstveniki trdijo, da je izraz etika politikov celo oksimoron.

Če je izraz res bistroumni nesmisel, potem imajo težavo politiki, imamo pa jo tudi navadni državljani, kajti za demokracijo se je zaradi zapisanega treba močno truditi. V tem trenutku čutijo na svoji koži,kaj to pomeni.

Sumi ostajajo, obtožbe so hude, Azerbajdžan je za nami, odgovora nismo pričakali. Minevajo dnevi, sneg noče nehati padati, odgovora še vedno ni. Ali pač.

JJ je končno z veliko mero prepričanja vase izdahnil, da se male politične stranke, kot jih mimogrede imenuje, zgolj prazno napihujejo ter da se njihovi pripadniki in pripadnice bojijo za službice. Predsednik vlade, ki ima seveda zelo dobro plačano službo, verjetno nikoli ne pomisli, da njega in njegovo stranko podira zgolj nekaj malega Slovencev in Slovenk ter da na zadnjih volitvah njegova stranka nikakor ni zmagala, čeprav je do konca verjel, da bo – poraz ga je hudo potrl, kar je bilo videti na njegovem obrazu. In prazno napihovanje lahko razumemo kot obupno prizadevanje tiste žabe, ki se v basni napihuje, da bi bila tako velika kot vol. Seveda nikoli ne more postati tako velika, zato v nekem trenutku preprosto poči. Nauk: kdor se napihuje, lahko poči. Zapisano kajpak velja za vsakogar, ne le za bitja, ki nastopajo v basni.

Toda JJ po prihodu iz Azerbajdžana sporoča vsem skupaj še nekaj drugega. Namesto da bi govoril o sumih in obtožbah, ki letijo na njegov račun, namesto da bi prisluhnil ljudstvu, strokovnjakom in politikom, ki upravičeno terjajo njegov odstop, saj je izgubil njihovo zaupanje in prekršil nekatere temeljne moralne oziroma etične principe vedenja, razpreda, kdo ga preganja že trideset let, in modruje o basenskih bitjih.

Psihologija osebnosti nas namreč uči, da človek zlasti v stiski uporablja obrambne mehanizme, ki so zanj pač značilni, uporablja pa jih zato, da bi ohranil pri življenju lastni ego in svoje predstave oziroma iluzije o svetu. Zelo verjetno je, da tudi JJ uporablja obrambne mehanizme, saj je človek oziroma osebnost, ne pa Marsovec. Katere torej uporablja, saj je trenutno v veliki stiski, kakršne bržčas za časa svojega življenja še ni doživel? Kakšne iluzije brani JJ?

Očitno je, da pri sebi nikoli ne prepozna nobene pomanjkljivosti. Včasih sicer retorično reče, da ni popoln in da dela napake, toda to je le figura brez pomena, saj velja za vsakega človeka. O svojih napakah torej ne govori, zato ustvarja vtis, da je železen, jeklen, nezlomljiv, nepremagljiv, skoraj popoln, če odštejemo tiste drobne napakice, ki jih ima vsakdo.

Se JJ napihuje in je tudi sam basensko bitje ali pa je velik in se mu preprosto ni treba napihovati, ljudje pa ne prepoznajo njegove veličine, kar seveda pomeni, da so slepi? Poglejmo.

Značilnost velikih ljudi je, da so skromni in zadržani ter da napihovanja preprosto ne potrebujejo, kar je logično. Veliki ljudje ne tudi potrebujejo zunanjih dokazov svoje veličine, kajti kdor je zares velik, se dokazuje z besedami in dejanji, ki govorijo glasneje in sežejo dlje kot zunanji simboli ali znaki. Velik je bil na primer Gandi, ki je hodil naokrog v rjuhi, bos in brez slehernih znamenj, ki bi dokazovala, kako pomemben je, pred njim pa je trepetal ves britanski imperij.

Odgovor je torej na dlani: JJ ni velik, saj ne zmore niti najmanjše geste, ki je ta, da znaš oceniti, kdaj si izgubil zaupanje ljudi in je pravi čas za tvoj odhod. Je močan, toda to je čisto nekaj drugega – in strašljivega.

Danes je razmišljanje o veličini nekaterih ljudi izjemno pomembno in celo zelo nujno, kajti govorjenje o apokalipsi, o končnem času, o koncu sveta in kapitalizma je največkrat groteskno, medtem ko je razmišljanje o novem svetu, o odpiranju in kreiranju novega optimistično, optimizem pa vliva ljudem moč.

In prav moč najbolj potrebujejo; Slovenke in Slovenci jo potrebujejo še bolj kot številni drugi ljudje. Potrebujejo natanko to, o čemer govori sveta knjiga. Jezus Kristus je namreč egalitarni sveti duh, kar pomeni, da smo v njem vsi enaki. Če zavrnemo to spoznanje, smo izgubljeni, kajti v svetem duhu se razgradijo vse hierarhije in se razgradijo vsi gospostveni odnosi. Kdor hoče gospostvo in hierarhije, seveda ne bo vstopil in bo raje ostal zunaj svetega duha, toda to obenem pomeni, da hoče izkoriščanje, ki je sicer tako značilno za kapitalizem in neoliberalizem.

Kaj torej hoče JJ? Hoče kapitalizem, izkoriščanje, hierarhije, gospostvo in vladanje nad ljudmi, sebe pa v vlogi vrhovnega komandanta oziroma vladarja? Vtis je, da hoče natanko to.

Vtis je močan, zelo močan; morda je napačen ali pa tudi ni. In kdo ga podpira? Ljudje, ki hočejo močnega voditelja oziroma gospodarja.

Ljudje, ki hočejo močnega voditelja, ne želijo živeti v svetem duhu, v katerem nastajajo emancipatorična občestva enakih ljudi. Oboje se namreč izključuje. Na žalost nikjer ne piše, da hočejo živeti vsi ljudje egalitarna življenja v svetem duhu.

Po prvi svetovni vojni so na primer številni ljudje močno želeli močne voditelje – in so jih tudi dobili. Ko so pozneje analizirali pojave, kot sta fašizem in nacizem, so ugotovili, da je pomemben dejavnik množične psihologije obeh – spektakelski in festivalski užitek. Ki mu moramo prišteti zavidanje užitka drugega in paranoidnost, zaradi česar so ljudje prepričani, da jim hočejo drugi odvzeti težko prigarani užitek.

Močni voditelji so pogosto tudi paranoidni, saj so prepričani, da jim hočejo nasprotniki storiti nekaj hudega in jim ukrasti užitek. Ali pa so shizoidni in prebrisani ter zgolj igrajo vlogo žrtve, da lahko preganjajo domnevne nasprotnike in kažejo mišice. V stari Jugi so na primer obstajali notranji in zunanji sovražniki, zato smo imeli tudi akcijo nič nas ne sme presenetiti. Sovražniki so bili seveda v glavnem izmišljeni, saj v paranoidnem vesolju pravih sovražnikov sploh ne potrebujete.

V nasprotju z močnimi voditelji so veliki voditelji, ki niso paranoidni ali shizoidni, sposobni pripovedovati zgodbe, v katerih ni poceni puhlic o lepši prihodnosti, ni sovražnikov in ni nikogar, ki bi ga bilo treba odstraniti. Tak človek je bil JK. Povedal je veliko zgodb, ki bodo zopet pomembne. To niso zgodbe o hitrem kapitalističnem uspehu, ki je vselej uspeh peščice, ampak so zgodbe o egalitarnosti, enakosti vseh ljudi v postkapitalističnem svetu.

A kaj vse to pomeni za usodo Slovenije, kdo zares krade državo in kaj sploh bo z njo?