JJ se je vrnil iz Azerbajdžana. Torej je zopet doma, v domovini. So državljani in državljanke Slovenije zaradi tega srečni? Še naprej bodo namreč živeli neoliberalne sanje oziroma utopije. Ne sicer stricev iz ozadja in njihovih nečakov, pač pa stricev in njihovih pristašev iz ospredja, kar je še huje. Prav zato je dobro še enkrat pogledati, kaj neoliberalizem sploh je.

Neoliberalizma nikakor ne smemo primerjati s klasičnim liberalizmom, ki je, zgodovinsko vzeto, predstavljal v XVIII. stoletju velik korak človeštva naprej, saj je poudarjal pomen in vrednost posameznika, njegovega osebnega razvijanja in pravice do zasebne lastnine, medtem ko so se morale monarhije počasi umikati na smetišče zgodovine. Adam Smith se zato zaradi današnjih neoliberalcev obrača v grobu, kajti neprimerno večje pravice kot posamezniki imajo mednarodne korporacije, te pa so močnejše celo od večine razvitih držav. Strici so v tej perspektivi povsem nepomembni in nemočni.

Posamezniki in celo države se morajo zato neprestano podrejati in prilagajati korporativnemu načinu razmišljanja in delovanja; zlasti posamezniki so popolnoma nepomembni. Pomemben del neoliberalnega žargona je zato tudi izraz strukturne spremembe oziroma strukturno prilagajanje. Bodite pozorni na besednjak slovenskih politikov in ekonomistov. Tako prilagajanje je del globalnega spreminjanja sveta, ki je v korist korporacij, ne posameznikov. Slovenija pri tem seveda ni izvzeta, saj ne stoji na Luni. In kaj pomenijo take spremembe? Med drugim pomenijo spremembo, ki jo na svoji koži prav zdaj čutijo tudi Slovenci in Slovenke. Neoliberalizem med integriteto ljudi in integriteto finančnih inštitucij namreč vselej izbere slednjo, poudarja David Harvey v knjigi o kratki zgodovini neoliberalizma. O tisoč visoko izobraženih delavcih, ki bodo v šolstvu že naslednji mesec verjetno izgubili službo, se zato govori tako, kot bi kramljali o količini snega, ki je zapadel ta teden, že čez nekaj tednov pa ga ne bo več.

Banke zato ne bankrotirajo – bankrotirajo vselej navadni ljudje. Bankirjev ne odpustijo z delovnih mest – odpuščajo zgolj delavce. Za slovensko vlado ni noben problem, če se število nezaposlenih povzpne na skoraj 120 000, saj so zanjo problem strici in je zanjo problem bančni sistem, ki ga mora rešiti, očistiti, urediti in vse drugo. Ljudje bodo že nekako preživeli, si verjetno mislijo, poleg tega pa gospa Novakova, ki zelo dobro razume delovanje kapitalističnega sistema, izjavlja, da bomo tako ali tako že v kratkem iz krize, zato naj se odpuščeni delavci ne vznemirjajo preveč.

Strukturno prilagajanje pomeni tudi to, da morajo ljudje plačati, pa če so odgovorni ali ne. Znana izjava o pijanosti Wall Streeta je zato neposredno povezana s spoznanjem, da se sedaj ves svet sooča s posledicami njegovih divjih orgij.

Vedno plačajo ljudje. Še nikoli ni plačal noben bogataš. Ta se namreč izogne. Na primer tako, da dobi v eni uri ruski potni list in postane državljan Rusije, če je na primer Francoz, ali pa dobi črnogorskega, če se zdi, da je to pametna izbira.

Če slovenski minister za finance pravi, da neoliberalizem ne obstaja, potem ljudje bržkone halucinirajo, ko vsak dan znova vidijo, kako rešujejo banke in vse druge institucije, kako so bogati še bogatejši in kako narašča število revnih in nezaposlenih, česar na primer v stari avtoritarni Jugi ni bilo.

Neodgovornih bankirjev ne postaviš pred sodnika in ne potisneš v zapor. Z njimi se pogajaš in jih rešuješ, medtem ko se s sindikati javnega sektorja ne pogajaš. Del neoliberalizma je tudi ideja, da se država ne sme vmešavati v ekonomijo; vmešati se sme in mora samo tedaj, ko jo je treba reševati, ko je treba reševati banke in druge finančne ustanove, ki so seveda prevelike, da bi padle.

Ekonomisti in politiki govorijo tudi o dobri poslovni klimi, kar pomeni tole. Če se moraš odločati med dobrim razpoloženjem ljudi, njihovim zadovoljstvom in občutkom sreče ter dobro klimo za biznis, se seveda odločiš zanjo. Ali pa se odločaš za znanje, kako vzpostaviti dobro klimo za biznis, namesto da bi se odločil za znanje, kako zmanjšati občutke osamljenosti, depresivnost, alkoholizem ali število samomorov med prebivalstvom. Vse to je neoliberalizem.

In kaj je dobra klima za biznis? To je nekaj zelo preprostega, zlasti pa pomeni nič regulacij biznisa, nič ovir za biznismene, nič preprek, nič državnega poseganja; vsak racionalni lastnik kapitala lahko na svobodnem trgu dela, kar hoče. Reguliraš namreč vedno druge, ljudi, ki jih ne maraš na primer, državljane in državljanke, ki se ne priklanjajo in niso pridni, ali pa strice, tete in nečake. Dobra klima za biznis pomeni tudi to, da imaš dostop do oblasti, da so delavci fleksibilni, da jih čim hitreje in čim laže odstraniš, če ti niso všeč, da jih lahko plačuješ zgolj toliko, da preživijo.

Neoliberalizem je zelo pragmatičen in učinkovit, kot se lahko prepričamo. Ne zastavlja si nepotrebnih moralnih in etičnih vprašanj, ne filozofira in ne zanima ga socialna pravičnost – vse to ga lahko celo zanima, če je profitabilno. Srhljiva plat neoliberalne zgodbe je zato tale: govorjenje o svobodi trgov, potrošnikov in biznisa in korporacij in sploh vseh racionalnih deležnikov globalnega trga ne zajema svobode državljanov in državljank, ne zajema svobode delavcev in ne zajema svobode vseh tistih ljudi, ki znajo misliti, kajti svoboda preprosto ne pomeni, da delaš, kar hočeš, saj pomeni nekaj drugega.

Ljudje, ki znajo misliti, dobro vedo, da gre pri neoliberalizmu za razredni boj in za oblast, ki jo hoče imeti vladajoči razred. Danes svetu ne vlada 1 % najbogatejših, kot domneva zdrava pamet, temveč mu vlada 0,1 % najbogatejših, kot vedno znova poudarjata Harvey in Chomsky.

In končno. Dejstvo, da so revni ljudje na tem svetu vsak dan revnejši, bogati pa bogatejši, ni nikakršno naključje. To je del neoliberalnega projekta, njegove strategije delovanja, nove politike neenakosti, o kateri je napisal izjemno knjigo Thomas Byrne Edsall, ki jo kajpak priporočam v branje.

Za neoliberalizem zato ne smemo kriviti Mednarodnega denarnega sklada, ZDA, centralnih bank in bankirjev, stricev, zombijev in nečakov. To je zelo pomembno spoznanje. Neoliberalizem se je lahko razvil, ker so tako hoteli ljudje. Kateri ljudje? Na splošno rečeno: tisti, ki so zastopali korporacije oziroma kapitalizem in imeli od zastopanja največje koristi. Na kratko: pripadniki elit. Ti so namreč imeli težave s sindikati, z delavci, z državljani in državljankami, ki niso hoteli sistema, v katerem eni bogatijo na račun drugih. Sami so ga seveda hoteli imeti, zato so ustvarili še novorek, nove ideološke prakse, s katerimi so skušali zaslepiti ljudi za resnico kapitalizma.

V vsaki državi poteka razredni boj nekoliko drugače. V Sloveniji drugače kot na Kitajskem in drugače kot v Rusiji, kar je zelo logično in zgodovinsko utemeljeno, zato ne moremo primerjati neoliberalizma sedemdesetih let v Veliki Britaniji z neoliberalizmom leta 2013 v Sloveniji. 

V zadnjih štirih desetletjih se zato neoliberalizem ni razvijal kot muhavost Mednarodnega denarnega sklada, Železne lady ali gospoda Miltona Friedmana, temveč je potekala razredna vojna na nov način, z drugačnimi sredstvi. In najbolj naivno je misliti, da se je končala, da je danes ni več, da živimo v brezkonfliktnih harmoničnih družbah, v katerih je edini resni problem, ki ga moramo še rešiti, ta, o katerem govori slovenski minister za finance, ne da bi znal odgovoriti na preprosto vprašanje, kako znova vzpostaviti zaupanje med ljudmi, o katerem ekonomisti in politiki sicer radi govorijo, in oni, o katerem govori JJ, ko pravi, da ga strici preganjajo že dolgo časa in da se jih je treba znebiti, potem pa bomo vsi srečni.