Narod se je končno zbudil in združil. Namesto notranjega sovražnika – levih in desnih ter njunih ločin in odpadnikov – je dobil zunanjega – bogate. Vse razlike, razprtije, zamere, nestrpnosti in sovraštva, ki so krojili naš vsakdan, so pozabljeni. Spet smo prijatelji, kot nazadnje ob osamosvojitvi, predtem ob koncu druge in prve svetovne vojne, predtem ob koncu vsakega turškega vpada in ob drugih redkih priložnostih. Spet sanjamo o skupnem svetu, kjer bi bili vsi zadovoljni, kajti spet smo za trenutek pozabili, da nas ne druži nič razen prostora in da drug drugega v resnici komaj prenašamo. Saj zato vsi napisi, gesla in govori govorijo o drugih, o bogataših, o 'zunanjem sovražniku', kajti če bi katerikoli izmed upornikov pričel iskreno govoriti o svojih pogledih na 'nas', bi se brž znašel na trasi kakšne granitne kocke ali pa bi mu usta zamašili vsaj s šopkom vrtnic.

Res, kaj nas druži? Kaj je tisti najmanjši skupni imenovalec, na katerem bi lahko pričeli graditi znosen družbeni ustroj?

Pravica do dela? To smo imeli v prejšnji državi, in kam nas je pripeljalo? Do tega, da so ljudje v službah kofetkali in pili, se šminkali in si pilili nohte. Danes bi poslušali glasbo in igrali igrice, skratka dolgočasili bi se, priklenjeni na kraj, kjer ne želimo biti, in z mislimi tam, kjer bi radi bili, pa ne moremo. Dela pač ni toliko, razen če bi spet pošteno pljunili v roke in zagnali gospodarsko rast, proizvajali vedno več izdelkov in izvajali vedno več storitev, kot jih potrebujemo, ter se ob naslednjem poku balona spet sesuli v krizo. S tovrstnim delom, ki bi bilo samo sebi namen, pa bi bili v najboljšem primeru ravno tako zadovoljni, kot smo bili npr. l. 2007.

Kaj pa če bi zmanjšali delovno obveznost tako, da bi bilo opravljeno zgolj nujno delo in bi delali vsi, ki lahko delajo? »Čudovita zamisel!« boste rekli. A kaj potem, ko se boste morali po štirih urah dela vrniti k svojim družinam in jih prenašati dan za dnem, več kot pol dneva na petek, na svetek pa ves dan? Res vas je mnogo, ki bi v teh pogojih šele prav zaživeli, a kljub temu vas je manj kot polovica, pa tudi manj kot deloholikov in drugih ljudi iz disfunkcionalnih družin, za katere bi bil to pravi pekel.

Kar se tiče družinskega življenja, smo imeli pred kratkim možnost postaviti najmanjši skupni imenovalec – družinski zakonik –, pa smo jo zavrnili. Brez sence dvoma smo ugotovili, da je to prazna množica. In čeprav se večinoma strinjamo, da je delovanje pomožnih družinskih ustanov – vrtcev in šol, rejniških in bivalnih skupnosti ter centrov za socialno delo – zanič, se pa prav nič ne strinjamo glede razlogov, zakaj je zanič in kaj bi bilo treba spremeniti.

Nas morda druži prosti čas? Bolj nas razčetverja, in to že zdaj, ko ga komaj kaj imamo. Eni ga hočejo preživljati hrupno, nasilno, nagneteno in umazano, drugi umirjeno in varno; eni potrebujejo nešteto temu namenjenih zgradb, povezav in pripomočkov, drugi pa čimbolj neokrnjeno naravo. Vsi hočemo vsaj del tega časa preživeti doma ali v bližini doma, kar pomeni, da smo si napoti. Več prostega časa bi pomenilo več časa, ko smo si napoti.

Vrednot bolje da niti ne omenjam. Splav, evtanazija, veg(etarij)anski obroki in verouk v vrtcih in šolah, intenzivna živinoreja, škropiva in gensko spremenjeni organizmi, verska čustva, džamija, zvonovi in davki, meja med zasebnim in javnim … Že ton ob izgovarjanju lahko povzroči hudo kri.

Nas lahko združi pravo? Samo po sebi ne zveni neumno, a tistemu, ki pozna slovenski značaj, umevanje prava in odnos do njega, ta misel zveni kot vic.

Zakaj so se že začele zadnje demonstracije? Oblastniki, ki se na ta ali drugi način požvižgajo na pravo, niso od včeraj. To smo jim ne le dopuščali, ampak smo jih redno nagrajevali s ponovnimi izvolitvami, ob tem pa smo tudi sami kršili pravila in prinašali okoli državo, kjer smo jo le lahko. Zalomilo se je, ko je eden od oblastnikov prišel na ponesrečeno zamisel, da bi služil z našim kršenjem pravil (cestnoprometnih predpisov). »O, to pa ne!« smo tedaj vzrojili. »Nič nimamo proti, če si baraba, ampak zdaj, ko hočeš zaslužiti na našem barabinstvu, ti je pa odklenkalo!« In ljudstvo se je usulo na ulice kršiti javni red in mir ter pozivati k nasilju (»Gotof je!«).

Združiti nas torej ne morejo ne delo, ne družina, ne prosti čas, ne vrednote in ne pravo. Če želimo shajati drug z drugim, nam ne preostane drugega, kot da se trudimo biti prijazni, se sproti dogovarjati in nesoglasja reševati z obojestranskim popuščanjem. A smo tega zmožni? Poglejmo …

Vsaka 3 ženska in vsak 7 moški so bili v življenju vsaj enkrat, večinoma pa mnogokrat, posiljeni, najpogosteje s strani sorodnikov, 'prijateljev' ali partnerjev. Potem so tu še neposilstveno spolno nasilje, ostalo telesno in besedno nasilje, v družini, med prijatelji in znanci ter na delovnem mestu. Vsi smo bili kdaj deležni vsakega od njih, večina večkrat ali redno. To velja tudi za nasilneže. Rod za rodom padamo v začarani krog, ki je tako razširjen, da je nemogoče ne biti udeležen v igri nasilja. Tudi tisti, ki ga ne proizvajajo, ga vsake toliko uporabijo, da se ubranijo pred nasiljem drugih.

Obojestransko popuščanje? »Lahko me posiliš, ampak ti ne sme priti v mene!« … »Lahko me pretepaš, ampak samo ob petkih, da lahko grem v ponedeljek v službo!« … »Lahko me zmerjaš in ponižuješ, ampak prosim, ne kriči, da sosedje ne bodo slišali!« … Bi bilo nekoliko trapasto, a ne?

Lahko obojestransko popuščamo cestnemu nasilju? »Mi ne bomo presegali omejitev za več kot 20 km/h, vi pa do te hitrosti ukinite kazen!« »Če na licu mesta priznate, da ste pravkar prekršili 6 predpisov, vas bomo oglobili samo za 3!«

Seveda je neumno popuščati nasilju. A če smo vsi bolj ali manj nasilni, kje postaviti mejo dopustnega nasilja? Izrazito nasilen je (po blagi oceni) vsak 20. Slovenec, ostalih 19 pa nas je zmerno. Res je težko prepoznati svoje nasilje in videti sebe kot nasilneža, vendar … Kje smo bili malo po osamosvojitvi, ko so izmed naših sokrajanov iz registra prebivalcev izbrisali vsakega petinsedemdesetega? Po 19 nas je to podpiralo, vsak 20. pa je pri izbrisu tako ali drugače z velikim veseljem sodeloval. Kje smo, ko se v sosesko naseli Južnjak ali Rom? Po 19 nas o tem šušlja po vogalih, vsak 20. pa revežu teži, kako naj se obnaša, še preden je kaj ušpičil. Kje smo, ko se med nami najde nekdo, ki bi rad nekaj novega začel, opravil, ustvaril, delal? Po 19 se nas ga izogiba, vsak 20. pa mu iz najbližjega zaboja pod noge meče polena …

Kot družbo nas povezuje nasilje. Prijaznost nas povezuje samo s tistimi, ki jih imamo radi – povezuje našo zasebnost. Do vseh ostalih smo osladni, vljudni, uradni, nevljudni ali osorni ter pazljivi ali prezirljivi – nič drugačni kot naši šefi in izvoljenci. Vsi poznamo samo 'moje' in 'ostale'. Potem pa se čudimo, od kod so se vzeli ti, ki bi jih zdaj radi zamenjali z drugimi.

Kdorkoli jih bo nadomestil, bo prišel iz iste vasi ali ulice …