Vstopamo v šesto leto najhujše ekonomske krize od velike depresije sem; vmes se je zgodila cela vrsta manjših kriz, kar dokazuje, da kapitalizem sploh ne more obstajati brez njih, zato je zagotavljanje, da bo krize konec, treba dopolniti: konec je bo, potem pa ji bo sledila nova. Ves čas nam seveda govorijo, da se bo tudi ta, ki traja že dobrih pet let, končala, a se doslej še ni in se tudi ne bo tako kmalu, kar ve vsakdo, ki se vsaj malo spozna na delovanje kapitalizma. Poklicani jo sicer navidezno rešujejo, toda zlasti bogati se jim smejijo v brk, saj se jih kriza ni niti dotaknila, obdavčenje njihovega bogastva pa je tako malenkostno, da si lahko samo manejo roke. Imeli bodo namreč še več, medtem ko bodo imeli revni še manj. Spoznanje je preprosto: reševanje krize zelo premišljeno in sistematično poteka tako, da ohranja in utrjuje načelo, po katerem se bo kapital še bolj stekal k bogatim, medtem ko bo revnih še veliko več, kot jih je.

Kapital se seveda nikoli ni stekal k revnim, saj to v kapitalizmu sploh ni mogoče; steka se le k tistim, ki ga že imajo. Reševalci krize torej ohranjajo načelo neenakosti, neenakih možnosti, zato se neenakosti iz dneva v dan povečujejo, kar je očitno. Bi se morali ljudje upirati temu načelu? Seveda, saj ni univerzalno in je veliki večini ljudi v škodo. Ali je pomembno, da ljudje verjamejo v Drugega, ki bi ga lahko imenovali Drugi upora? Vsekakor, zato včasih govorimo tudi o očetu naroda, karizmatičnih osebnostih, velikih voditeljih in podobno.

Pahor protagonistov najnovejšega škandala ne bo pozval k odstopu, je bilo slišati še pred njegovim sicer ta hip zelo pomembnim nastopom na slovesnosti ob obletnici bitke v Dražgošah, v kateri so se leta 1942 partizani odločno uprli okupatorju, kar seveda pomeni, da niso sodelovali z njim, da niso čepeli doma za zapečki in niso čakali, da se bo nekaj zgodilo samo od sebe ali da bodo Nemce iz domovine pregnali drugi. Uprli so se v imenu najvišjih vrednot, kar jih premorejo človeška bitja, tj. v imenu resnice in pravičnosti, pri tem pa niso jadikovali in stokali, da so se Nemci zarotili proti njim in da ni pravično, da morajo januarja pri minus trideset na sneg ruvat se z njimi. Nemcem so preprosto jasno sporočili, da tu nimajo česa iskati in da se lahko mirno spokajo nazaj, od koder so prišli. Vsi vemo, kako se je na koncu izteklo, kdo je bil na pravi strani in kdo ni bil.

Prav na tem zgodovinskem kraju, ki ga neoliberalizem ne more spremeniti v spektakelsko prizorišče ali zabaviščni park, kjer bi se lahko ljudje ves dan zabavali, bi upravičeno pričakovali, da bo novopečeni predsednik Slovenije počastil upor partizanov in odločno spregovoril v imenu istih univerzalnih vrednot, ki so jih zastopali sami, ter jasno povedal, da JJ in Janković nimata več mesta v politiki, saj sta očitno kršila standarde, ki jih kratko malo ne bi smela, ker je tak zakon in je tako že od nekdaj.

Na žalost pa se je zgodilo nekaj, kar smo pričakovali, zato nas dogodek nikakor ni presenetil, saj je bil pričakovan. Predsednik namreč ni bil na ravni partizanov in njihovega upora zoper sovraga, saj ima gotovo drugačne interese, kot se reče. A le kdo je sploh pričakoval ali upal, da bo na ravni partizanov?

Bržčas le redki posamezniki v tej deželi še verjamejo, da imajo politiki toliko zdravega razuma, poguma in smelosti, da bi preprosto sešteli ena in ena ter ugotovili, da je vse skupaj zelo jasno: zaradi lastnega vedenja in delovanja so že pred časom izgubili zaupanje ljudi. Spoznanje ne more biti bolj jasno, kot je. Izgubili so ga in pri tem jim ne more pomagati nobena sofistika več, kajti večni zakon pravičnosti ljudem zelo preprosto narekuje dejanja, ki ne potrebujejo nobene sofistike, saj govorijo zase in glasneje kot še tako všečne besede, ki jih piarovci polagajo politikom in drugim na jezik oziroma v usta. Dejanja so torej zelo pomembna. Ali kot beremo v sveti knjigi: Kakor je veliko njegovo usmiljenje, je velika tudi njegova strogost, človeka bo sodil po njegovih dejanjih. (Sir 16,12)

V tem je nekaj univerzalnega, kar je univerzalno, pa je vselej strogo: ko izgubiš zaupanje, ga pač nimaš več. Porabil si ves kredit, ki si ga imel, zato si sedaj kot riba na suhem; in vsi dobro vemo, kaj se zgodi z ribo, ko se končno znajde na suhem. Ne pomaga cinizem, ne pomaga sprenevedanje, ne pomaga moraliziranje, ne pomaga stokanje in ne pomaga ugotavljanje, da so vse skupaj zaigrali zlobni ljudje, da bi škodili tem, ki so sedaj na suhem.

Škodili so namreč sami. Ne le sebi, temveč predvsem drugim. Dolga leta so skrbeli za slabo zakonodajo, se pustili podkupovati, se zapletali v škandale in afere, za katere so vedeli vsi, a se skoraj nikoli nikomur ni skrivil las na glavi; torej se smemo vprašati, kaj je ves ta čas delal narod, da so pripadniki elit lahko ribarili v kalnem. Del univerzalnosti človeških eksistence in zakonitosti, ki jih uravnavajo, pa je k sreči tudi spoznanje, da prej ali slej napoči trenutek, ko je treba račune tudi plačati.

Kaj potemtakem sploh še ostane? Ostane potreba po katarzi. Slovenski narod potrebuje očiščenje. Politiki, gospe in gospodje, namreč niso sposobni poskrbeti zanj, zato so izgubljeni. Ali kot je bilo tudi že rečeno: sodbo si bo narod pisal sam. Frak je izgubljen, talar pa tudi.