Kako razumeti nedavno izjavo politika, da poročilo neodvisne državne komisije za preprečevanje korupcije smrdi? Najprej bi pomislili, da je poročilo iz dreka, kar bi logično pomenilo, da smrdi, saj človeški iztrebki smrdijo tako rekoč po definiciji. Poročilo kajpak ni iz take snovi, saj je natisnjeno na papirju, zato ta vulgarna empirična zamisel odpade. Izjavo politika lahko razumemo tudi tako, da jo prepoznamo v prenesenem, metaforičnem in bolj poetičnem pomenu. Beseda smrdi bi v tem primeru pomenila, da je poročilo omadeževano, da ni objektivno in nevtralno, da ni napisano korektno, da imajo njegovi avtorji nekaj proti protagonistoma, ki sta v poročilu omenjena, kar bi seveda pomenilo, da pri svojem delu niso bili povsem objektivni, nevtralni in neodvisni, čeprav bi taki morali biti, obenem pa bi se morali zavedati, da jih bodo v primeru, da njihovo poročilo smrdi, v hipu razkrinkali. A kako politik to ve in zakaj so člani komisije postavili poročilo, ki domnevno smrdi, kljub vsemu na ogled, saj si s tem zgolj škodijo?

Težko rečemo, da politik ve, da poročilo smrdi, saj ga ni bilo zraven, ko so ga pisali. Poročilo je napisalo več ljudi in ni nastalo čez noč. Pravzaprav je nastajalo dlje časa, napisano pa je po metodologiji, ki jo komisija uporablja. Metodologija je preverjena, čeprav to še ne pomeni, da so napake in nedoslednosti povsem nemogoče. Lahko se zgodijo, toda za ugotavljanje napak so zopet poklicani ljudje, ki jih znajo ugotoviti in dokazati. Omenjenega politika prav gotovo ni med njimi. Torej je zelo verjetno, da ravno ne ve, da poročilo smrdi.

Če ne ve, kvečjemu verjame oziroma domneva, kar je logično. Vsakdo seveda lahko verjame, kar hoče, lahko na primer verjame tudi v horoskop, polaganje rok in izganjanje hudiča, in lahko domneva, kar želi, če je to v njegovo korist. A zakaj bi domneval nekaj, kar morda sploh ni v njegovo korist? Zato, ker je iz nasprotnega političnega tabora, osnovni princip delovanja slovenske politike pa je uničevalen, kar pomeni, da nasprotniku že načelno nikoli ne verjameš, da si vedno proti njemu, da vselej dvomiš in ga skušal diskreditirati, mu odvzeti veljavo, ga potopiti in sploh izriniti iz sveta, pa čeprav se pri tem potopiš še sam. Freud je v takem delovanju prepoznaval zakonitosti psihičnega delovanja, zaradi katerih so mu hoteli lasje pobegniti z glave.

Politikovo izjavo moramo prav zaradi dvoma, da ve, da poročilo smrdi, končno obrniti proti njemu. Ne bomo rekli, da smrdi njegova izjava, čeprav to ne bi bilo povsem neprimerno – izjava bi bila v tem primeru izrečena v luči njegove prvotne izjave, ki se nanaša na poročilo komisije. Toda avtor tega zapisa ne bo trdil, da politikova izjava smrdi, čeprav je vredna, da jo postavimo pod vprašaj.

Njegova izjava je namreč izraz političnega boja, ki ga slovenski politiki, z zelo redkimi izjemami, razumejo na vulgaren način. Po njihovem prepričanju je vsakdo iz nasprotnega tabora dober kandidat za nalepko, na kateri piše smrdi.

Slovenski politični prostor je povsem zaprt in blokiran, zato se veliko zadev že zelo dolgo nikamor ne premakne, kar seveda pomeni, da je stanje duha podobno stanju stoječe vode, ki pa, kot je znano, prav zaradi tega počasi začenja smrdeti. To je končni svet, v katerem se pripadniki posameznih taborov trudijo zadovoljevati lastne interese, pri čemer so drugi zgolj nasprotniki, ovire, sovražniki in objekti, za katere bi najraje videli, da jih sploh ne bi bilo. Njihovi boji se zgolj neskončno dolgo ponavljajo in v stoječi vodi kajpak počasi začenjajo smrdeti.

Kaj pa člani komisije, ki so spisali poročilo? So mazohisti, ki prav želijo, da jih javno linčajo in da se njihove kariere neslavno končajo? Malo verjetno, saj navzven delujejo zelo normalno. Če niso mazohisti in če smemo domnevati, da želijo še nekaj časa opravljati svoje delo, saj v tem trenutku nihče ne želi izgubiti službice, potem nam ostane ena sama možnost. Člani in članice komisije so bodisi po naključju bodisi nezavedno naredili nekaj napak in zapeljali javnost, ki sedaj verjame, da sta gospoda delovala na način, ki jima ne more biti ravno v ponos.  

Napake jim je seveda šele treba dokazati.

Ljudstvo v tej igri sploh nima nobene vloge, kar je dodatno pomembno. Vlogo ima le takrat, ko politiki od njega pričakujejo izraze ljubezni, naklonjenosti in vsega drugega, kar je iz tega registra. Pomembne so namreč zgolj stranke, zato JJ tudi samozavestno izjavlja, da take podpore, kakršno mu je naklonila njegova stranka, že dolgo ni bil deležen.

Pomembna je torej podpora, pomembni so izrazi ljubezni. Nenadoma niso pomembna dejstva, niso pomembne številke in sploh ni pomembno, kaj si misli ljudstvo. Tudi o takem načinu delovanja je Freud svoj čas izrekel nekaj pametnih in vsega razmisleka vrednih idej. Množična psihologija namreč deluje natanko po principih ljubezni med ljubljenim vodjem in narodom, ki se v odločilnih trenutkih poenoti, se identificira med seboj in kot v en glas izreka brezpogojno ljubezen do očeta oziroma vodje.

V tridesetih letih dvajsetega stoletja je bil Freud priča, kaj taka na prvi pogled abstraktna teoretska izjava pomeni, ko se pripadniki stranke zgrnejo okoli enega samega voditelja in mu rečejo, da mu bodo sledili.