Bolj zvitega oziroma prebrisanega scenarija zlepa ne boste odkrili niti v kakem filmu, za katerega je scenarij napisal izkušen in z vsemi žavbami namazan hollywoodski scenarist. Živimo namreč v spektakelskih časih, v katerih je zaradi pomanjkanja avtoritet in zaradi slabe morale mogoče delati, kar hočeš, če si le dovolj napadalen. Torej: najprej ti neodvisna komisija za preprečevanje korupcije dokaže vrsto nepravilnosti, pozabljivost in nepreglednost pri pridobivanju premoženja; silovito se odzoveš in pred kamerami začneš razlagati, da so te zopet neupravičeno napadli, da gre za politično zaroto, da so na oni strani pokvarjeni in sumljivi tipi, ki ti znova hočejo nekaj slabega; nato še siloviteje nadaljuješ: ne le meni, škoditi hočejo tudi moji stranki, celotni družbi, državi in širše; potem jim zelo samozavestno zabrusiš, da bodo morali vse obtožbe šele dokazati, čeprav so vse že dokazali, saj komisija dela po takem načelu; če ne bi delovala po takem načelu, sploh ne bi smela obstajati; niti z besedo ne omeniš, da si sam na vrsti, da moraš dokazati, od kod ti denar, hiše, parcele in vse drugo; nimaš dovolj, zato nadaljuješ z novimi sredstvi; zatečeš se k svojim in jim rečeš, da je tam zunaj zlobni volk, ki ti hoče hudo; tvoji ti seveda v en glas nemudoma rečejo, da te imajo radi in da so na tvoji strani, da se ti ni treba bati ničesar; oddahneš si in si rečeš, da je res dobro, ker te imajo radi, a saj si ves čas vedel, da te imajo, zato je sprenevedanje odveč; javnosti sproščeno poveš, da te imajo tvoji radi, potem pa potegneš še zadnjo potezo: koalicijskim partnerjem rečeš, da se morajo hitro odločiti in povedati, na čigavi strani so, da ti morajo tudi oni pokazati, kako zelo te imajo radi; če tega ne bodo naredili …

Scenarij pa ni le patetičen in sramoten, temveč je tudi žaljiv. Žali namreč občutek za moralo oziroma etiko in inteligenco naroda, posameznikov in posameznic, ki niso ravno priplavali po juhi in niso na tem svetu od včeraj. Ljudstvo namreč že dolgo časa ve, da so politiki gotovi, da jih imajo kratko malo dovolj in da bodo tako ali drugače odšli v zgodovino, ker je njihov čas preprosto minil, saj so s svojimi dejanji dokazali, da enostavno ne zaslužijo, da vodijo državo.

Ljudje pa ne bodo zgolj mirno čakali, da bo čas opravil svoje, temveč bodo zavihali rokave in ročno naredili, kar morajo narediti, kar pomeni, da bodo spisali svoj scenarij za drugačen film. Dovolj je bilo namreč čakanja na boljše čase in tihega pričakovanja oziroma upanja, da se bo vse skupaj vendarle nekega jutra pokazalo v čisto drugačni luči, kot so navajeni. Navajeni so namreč verjeti, da politiki kljub vsemu bolj kot drugi  vedo, kaj je treba narediti, da bo vsem dobro, čeprav dobro vedo, da politiki skrbijo zase in za interese svojih strank, ne pa za obče dobro.

Orisani scenarij zato vendarle ni dovolj zvit in prebrisan, saj ga je ljudstvo spregledalo isti hip, ko je začel nastajati. Politiki bi v tem trenutku že morali vedeti, da so jim dnevi že nekaj časa šteti. Če tega še niso ugotovili, potem niso ravno najbolj bistri ali pa so trmasti in preprosto zanikajo, kar slišijo vsak dan, ko jim ljudje govorijo, da jih imajo dosti. Če ne pomeni ne, potem tudi dosti pomeni dosti.

Prihodnost se zato spreminja že danes, spreminja se hitro in še hitreje se bo. Nekaj očiščenja bo prineslo dejstvo, da so politiki odšli, toda pravo delo se bo šele začelo, kajti šele sedaj bo treba zavihati rokave in nadaljevati z resnim razmišljanjem, na kakšen način želimo živeti v skupnosti, v kateri bodo prevladovale vrednote, kot so pravičnost, resnicoljubnost, iskrenost in solidarnost, pokončnost in tako naprej. Vse to zmoremo, zato se je mogoče celo veseliti, čeprav so časi izjemno težki in bodo še veliko težji.

Ne gre le za 52 stopinj Celzija, ki jih s strahom pričakuje Avstralija, morda pa jih bomo doživeli tudi mi, ko bo prišlo poletje, saj niti največji dvomljivci nič več ne govorijo, da je tudi spreminjanje podnebja zgolj zarota nekaterih vremenoslovcev, temveč gre tudi za sam kapitalizem, ki je pokvarjen do obisti. Pokvarjeni niso le posamezniki in posameznice, pokvarjen je sistem, ki ga bo treba spremeniti, da bo zares demokratičen in vreden, da v njem živimo. Če ne bomo spremenili sistema, bomo zopet na istem: na oblasti bodo ljudje, ki bodo leta dolgo delali, kar bodo hoteli, ljudstvo se bo nato počasi prebudilo, začelo metati granitne kocke, karavana pa bo odšla dalje, kot da se ni nič zgodilo.