Vsake toliko se kdo spomni napovedati konec sveta. Ti napovedovalci so večinoma deležni posmeha, mnogi pa kljub posmehu tudi zaupanja; nekateri celo zaupanja množic. To je ne le dober posel, ampak tudi kariera. Vešč napovedovalec lahko proda več koncev sveta ter za vsakega obdrži nekaj starih in pridobi nekaj novih naročnikov. Naročnina pa je visoka – celotno osebno premoženje, če se da, pa tudi prispevki sorodnikov, prijateljev in mimoidočih. Posmeh zamegljuje pogled opazovalcem, zamaknjeno zrenje pa vpletencem, da ne vidijo resničnih koncev sveta, ki medtem neprestano premetavajo tok zgodovine sem in tja …

Pretekli konci sveta

Kaj nam je ostalo od prejšnjih civilizacij? Ruševine.

Ruševine sredi puščav pričajo, da tam nekoč ni bilo puščav. Puščave seveda niso prišle nenadoma, ampak počasi. Civilizacije so se spopadale s sušo, na koncu pa so se zlomile pod njeno pezo. Za vse pripadnike teh civilizacij je bilo sveta konec. Pomrli so od lakote, žeje, bolezni, stresa in od rok svojih socivilizirancev ali pa so se naselili drugje – se vključili v kakšno obstoječo civilizacijo ali začeli graditi novo.

Ruševine sredi neprehodnih gozdov pričajo, da tam nekoč ni bilo neprehodnih gozdov. Civilizacije so se spopadale s požari, poplavami, sušo, erozijo, nerodovitno zemljo, škodljivci, na koncu pa so se zlomile pod njihovo pezo … (preostanek odstavka je podoben kot zg.)

Ruševine sredi njiv in travnikov pričajo, da tam nekoč ni bilo njiv in travnikov, ampak so bila obzidja, hiše in ceste. Obzidja so bila porušena, hiše izropane, ceste pa je prerastel plevel. Ljudje so umrli ali odšli in nazaj jih ni bilo dovolj dolgo, da 'infrastruktura' ni bila več uporabna. In vrnili se niso meščani starega, ampak kmetje novega sveta.

Ruševine sredi naselij pričajo, da se niso neprekinjeno razvijala, temveč je število prebivalcev vmes drastično upadlo ali pa so celo izginili. Dokazujejo, da v določenih obdobjih ni bilo potrebe ali sredstev, da bi se te stavbe vzdrževale in uporabljale. Dokazujejo, da so bili posredi krajevni konci sveta.

Osnovni konec sveta je seveda lastna smrt. Sledi mu smrt družinskega člana, prijatelja, sorodnika, znanca. A tudi takšna posamezna smrt lahko preobrne tok zgodovine. Edini razlog, da vsa Evropa ni postala del Mongolskega imperija, je smrt kana Ögedeija 1241, zaradi katere so se morali vojaški poveljniki vrniti domov. Če bi umrl nekaj let kasneje, bi bil to konec sveta za Evropejce, nadaljnji tok svetovne zgodovine pa bi bil povsem drugačen.

Konci sveta so tudi manjše ali večje naravne ujme: požari, potresi, poplave, plazovi, neurja in suše, ki preusmerijo, zavrejo ali onemogočijo razvoj nekega območja. So tudi izginotja in izrabe virov, zaradi katerih so se ljudje nekje naselili ali namnožili: nerodovitna zemlja, zajedalci (npr. krompirjeva plesen na Irskem 1845-1852) in izčrpanje rudnih bogastev. Najpogostejša vzroka tako za majhne kot za velike konce sveta pa sta seveda vojna in epidemija.

Konce sveta je najlažje določiti, če imamo podatke o tem, kako se je na nekem območju spreminjalo število prebivalcev. Vsakič, ko je krivulja poskočila – najsibo navzdol ali navzgor – je bil razlog korenita sprememba v pogojih in načinu življenja, po kateri nič več ni bilo tako kot prej. To je bil konec sveta. Sledilo je krajše ali daljše obdobje zmede, propadanja, preurejanja in nastajanja, ki se je zaključilo, ko se je krivulja uravnala – ko je pričelo število prebivalstva spet stagnirati ali počasi rasti. To je bil začetek novega sveta.

Sedanji konec sveta

Če to drži, večina človeštva že od 18. st. živi v obdobju poskočene krivulje – v obdobju zmede, propadanja, preurejanja in nastajanja. Glede na to, da se v tem obdobju način življenja vsakega rodu krepko razlikuje od načina življenja prednikov in potomcev, bi trditev utegnila držati vodo. Res pa je tako dolgo obdobje že samo po sebi svet, ki ima svoj začetek v industrijski revoluciji, svoj konec pa …

Vsekakor po tako dolgem in visokem vzponu ne bo prišlo do uravnanja krivulje. Število prebivalcev bo verjetno upadlo hitreje, kot je narastlo, in to takoj zatem, ko bo doseglo svoj vrh. Upadlo bo, ko bo zmanjkalo razloga, zaradi katerega je narastlo. Narastlo je zaradi strojev, ki so jih poganjali voda, trda goriva in v najodločilnejši meri nafta. Upad se bo začel, ko bo zmanjkalo nafte, čeprav bodo voda in trda goriva še na voljo, kajti večina teh strojev je tako ali drugače življenjsko povezana z zadostnimi količinami nafte. Poleg tega bo zadeva sovpadla z vedno hujšimi posledicami globalnega segrevanja ozračja.

Upad števila prebivalcev bo povezan s še večjo zmedo, kot jo imamo zadnjih 250 let. Dobrine, ki jih doma ni, ne bodo več prihajale, tiste, ki jih je preveč, pa ne bodo več odhajale. Meščani, ki jih je po celem svetu več kot preveč, bodo pomrli ali postali razbojniki. Ropali bodo redke preostale kmete, ki se bodo branili, umirali, postajali sužnji ali prešli med razbojnike. Razbojniki ne bodo znali posebej dobro obdelovati zemlje pobitih in pobeglih kmetov, zato bo pridelek piškav, pa še zanj se bodo morali boriti z drugimi razbojniki. Verjetno bo v obdobju kakšnih sto let pomrlo več ljudi, kot so jih pobile vse dosedanje vojne in epidemije skupaj.

Jasno je, da se ljudje ne bodo pretirano ubadali s proizvodnjo in vzdrževanjem strojev ter da jim bodo televizija, internet in nakupovanje španska vas. Ceste bodo razpadle, mostovi in predori se bodo sesuli, večino stavb (ki so tako zanič, da se začnejo rušiti takoj po izgradnji) pa bo prekrila zemlja. Preživeli bodo predvsem tisti, ki bodo znali uporabljati orožje, ki si bodo pravi čas zgradili trdnjave ali pa se bodo znali skriti v naravi in si sproti iskati hrano. Nič novega, le obseg tega konca sveta bo zgodovinski.

Slovenci bodo zadevo verjetno preživeli. Kot pred vsakim, se bodo tudi pred tem koncem sveta skrili v slepe ulice pokrajine. Čez deželo se bodo valile horde Balkancev, Azijcev in Afričanov. Ko bodo opustošili, kar se bo dalo opustošiti, se bodo nekateri tu naselili. Tedaj bodo Slovenci pokukali iz svojih špranj, naleteli na tujega gospodarja na svoji zemlji in svet se bo spet znašel v ustaljenih tirnicah.

Prihodnji konci sveta

Vsej tej grozi bo sledila točka preobrata, ko bo število prebivalcev doseglo najnižjo točko in bo pričelo počasi rasti. Razmere se bodo uredile. Razbojniki se bodo – kot vedno – spremenili v zgornji sloj prebivalstva in pričeli bolj ali manj zagotavljati mir. Nastale bodo nove civilizacije, osnovane na drugih virih, ki ne bodo tako medsebojno povezane, kot so danes.

Kot npr. v srednjem veku bodo ljudje nekaj stoletij živeli predvidljivo, tako da bo znanje dedov koristilo vnukom. Prostora bo dovolj, zrak in voda bosta čista, ljudje pa ne bodo imeli orodij, da bi lahko vse to tako hitro uničili, kot to počnemo danes. Narava, ki ji bo odstranjen dobršen del rakastega tkiva, pa se bo tako razbohotila, da si tega danes niti predstavljati ne moremo.

In potem se bodo nekatere civilizacije razpasle, presegle zmogljivosti svojih virov in propadle. In spet … Dokler ne bo nekega dne napočil konec sveta za človeštvo, dolgo zatem pa tudi konec sveta, ki bo res konec sveta.