Leto nevarnega sanjanja (The Year of Dreaming Dangerously, Slavoj Žižek, 2012)

Naslov knjige je zanimiv in celo nekoliko romantičen, saj spregovori o sanjanju, kar bi lahko marsikdo povezoval s sanjarjenjem, z nepomembnim, utopičnim izgubljanjem v sanjskem svetu, ki je kajpak bistveno drugačen od trde, neizprosne kapitalistične resničnosti, v kateri skušamo preživeti.

 Pa vendar bi bilo tako razumevanje naslova prekratko in bi povsem zgrešilo njegovo poanto. Freud je namreč pokazal, da so sanje neposredno povezane z resnico sanjavčeve realnosti, kar pomeni, da se v njih človek celo bolj približa resnici lastnega življenja kot v budni realnosti, v kateri ima pogosto na voljo dovolj iluzij in možnosti, da laže samemu sebi in se izogiba srečanju z resnico.

Leto nevarnega sanjanja je kajpak leto 2011, lahko pa bi bilo tudi leto 2012, leto 2013 ... Nevarno sanjanje pomeni, da so se ljudje po vsem svetu natanko zaradi resnice in v njenem imenu dvignili na noge ter začeli resno razmišljati o koncu kapitalizma ali pa vsaj o njegovi resnični naravi, ki jo prenašajo, bolj ali manj molče, že zelo dolgo, sedaj pa je napočil čas, ko je morda ne bodo več pripravljeni prenašati in bodo sanjali še zelo dolgo časa.

Njihovo razmišljanje poteka znotraj prostora, ki ga avtor knjige imenuje puščava postideologije (str. 47), v svetu torej, v katerem se je vse teže orientirati in znajti, tako kot se je že sicer težko znajti v puščavi.

V takem svetu je zato mogoče upravičeno pričakovati, da bo nenadoma nekdo ponudil pravo orientacijo, pravilno smer, saj se je to v zgodovini že dogajalo. Upori in protesti ljudi so zato danes na resni preizkušnji, kajti prave orientacije so praviloma povsem destruktivne, ko se ljudje navdušijo zanje.

Na resni preizkušnji so zato, ker nas zgodovina uči, da je v ključnih trenutkih, ko so ljudje popustili in se zadovoljili z drobtinicami, na mesto gospodarja stopil nekdo (na primer Hitler), ki je ljudem ponudil veliko zgodbo, ti pa so jo pograbili; velikim zgodbam je sledilo veliko uničevanje, temu pa zaklinjanje, da se kaj podobnega ne sme nikoli več zgoditi in da se tudi ne bo. Zgodovina se zato ponavlja, kot je bilo že velikokrat rečeno.

Tudi zaradi tega so sanje nevarne, kajti ob njih je vsakdanja realnost videti iluzorna, zlagana, popačena in naddoločena z gospostvom, ki že dolgo potiska večino ljudi v brezizhoden položaj. Mirno zato lahko rečemo, da je leto nevarnega sanjanja najbolj neposredno povezano z vprašanjem resnice družbenega dogajanja in seveda z etiko, ki tudi že vsaj dve stoletji zastopa enakost ljudi, bratstvo in svobodo. Vsi trije elementi so nerazdružljivo prepleteni med seboj, zato jih moramo misliti skupaj. Žižek to tudi naredi, zato je njegovo knjigo vsekakor treba prebrati.

Sanje namreč že pomenijo svojevrstni izstop. Seveda ne gre za izstop iz realnosti in odhod v drugi, morda sanjski svet, temveč gre za paradoksni izstop, zaradi katerega smo še vedno v realnosti, le da vzpostavimo minimalno distanco do nje. To preprosto pomeni, da nas ne zagrabi več, da nismo cinični in da ji nismo več pripravljeni verjeti. V tem je resnična nevarnost sanjanja, o kateri je govoril Marx, ko je dejal, da imajo resnično moč v rokah delavci, ne pa kapitalisti; v rokah jo imajo, ko začnejo resno sanjati o novem, drugačnem svetu.

V vsakdanjem življenju potrebujemo poseben pogled na svet, o katerem sicer ne vemo prav veliko, ker smo preveč zaslepljeni. Potrebujemo pogled, ki nam pove, da svet ni sklenjen, končen in identičen s seboj. To je pogled, ki vidi svet kot nesklenjen, v njem pa nekdo ali nekaj zastopa univerzalnost, zaradi katere je končen svet nujno v odnosu do neskončnega. Kaj to pomeni?

Pomeni, da je svet narejen na poseben način, zaradi katerega lahko rečemo, da ni narejen v celoti, do konca. Svet zato ni celota, velika posoda, v kateri so zloženi posamezni atomi ali elementi. Prav sedaj živimo v svetu, v katerem počasi vnovič prevladuje zamisel o takem svetu. To je zamisel o enem samem končnem globalnem kapitalizmu, v katerem bo poskrbljeno za vsakogar, vsakdo pa bo natanko to, kar bo hotel biti. Taka je velika utopija globalnega kapitalizma ali njegova uničujoča velika zgodba.

V takem svetu se je mogoče sprenevedati, da se na primer nikoli ni zgodila francoska revolucija, ki je potekala v imenu enakosti, svobode in bratstva med ljudmi. Mogoče je razmišljati o zadevah, ki so bile nekoč povsem nevprašljive – na primer o enakosti ljudi. Ko se začnete pogovarjati z nekom, ali so ljudje res enaki ali ne, ste že prodali dušo hudiču.

Namesto sprenevedanja potrebujemo zelo odkrito in brezobzirno razmišljanje o naravi kapitalizma danes, potrebujemo pa tudi spoznanje, ki ga zagovarja Žižek, ko pravi, da moramo vztrajati, da je konflikt znotraj družbe, ne zunaj. Nelagodje ljudi je zato vezano na dinamiko sistema, v katerem živijo. Ta jih izkorišča, zato je današnje silno dinamično življenje ljudi le neznansko kopičenje istega oziroma različic istega. Zakon spremembe je zakon kapitalističnega sveta, zato se ta nenehno in z vse večjo hitrostjo spreminja – da bi še naprej ostajal to, kar je.

Sanjanje je vsekakor nevarno, ker izhaja iz preproste zamisli, da je nov, drugačen svet mogoč. Tako razmišljanje je alternativno, kajti zagovorniki kapitalizma trdijo, da je to najboljši od vseh mogočih svetov, kar seveda pomeni, da po njihovem mnenju nima resne alternative, da je vsaka možna alternativa slaba, kar je povsem logično.

Pa kljub vsemu se močno motijo, kajti realnost je multipliciteta, ki je nujno v odnosu do neskončnega, kar zelo preprosto in jedrnato pomeni, da je možno neskončno svetov. In če bi že hoteli govoriti o najboljšem od vseh možnih svetov, bi lahko naredili celo to. V orisani perspektivi je najboljši možni svet tisti, ki je odprt do neskončnosti in do samega odpiranja, kar pomeni, da je končni cilj življenja v takem svetu – nov svet.

Podobno lahko rečemo za obe ključni zmožnosti vsakega človeškega bitja, ki sta: zmožnost za razmišljanje in zmožnost za kreativno delo. Končni cilj kreativnega delovanja je – še več kreativnega delovanja; končni cilj razmišljanja je en sam – še več razmišljanja. To pa je čisto nekaj drugega kot brezmejno kapitalistično kopičenje istega.