Za človekovo duhovno napredovanje ali razsvetljenstvo je nujna svobodna javna raba uma, kot je zapisal razsvetljenski mislec Immanuel Kant. Javna raba uma je tudi pogoj demokratičnosti, saj je bistvena razsežnost demokracije ta, da človek v svetu, v katerem živi, lahko svobodno razmišlja, ne da bi se moral pri tem bati za življenje.

Nasprotje javne rabe uma je njegova zasebna raba, nadaljuje Kant. Človek um rabi zasebno vselej takrat, ko deluje kot del neke institucije. Zasebna raba uma ni svobodna, saj pomeni uboganje nekaterih pravil, ki jih postavlja institucija (kot učitelj imam tako določene dolžnosti, ki jih moram brezpogojno izpolnjevati, če hočem opravljati ta poklic, če bi bil direktor kakega podjetja, bi bile moje dolžnosti sicer drugačne, še vedno pa bi moral ubogati in jih izpolnjevati karseda natančno, isto velja za delavca v tovarni …). Obstajajo torej situacije, v katerih moramo ubogati (vestno izpolnjevati naše vsakodnevne dolžnosti), pride pa tudi čas, ko moramo razmišljati (in je tedaj edina avtoriteta, ki jo moramo ubogati, um sam). Takšen je bil Kantov odgovor na vprašanje Kaj je razsvetljenstvo. (Dodali bi lahko še, da je človek mlad natanko tedaj in toliko časa, ko in dokler razmišlja.)

Ko človek javno rabi um, se pravi, ko razmišlja, tudi govori. Ljudje smo kot umni tudi simbolna bitja. To pomeni, da z rabo uma in govorice nekaj delamo, ustvarjamo. Govorica ni zgolj sredstvo za sporočanje ali komuniciranje, kot nemalokrat slišimo dandanes. Z govorjenjem konstruiramo simbolne prostore, ki jih naseljujemo kot govorci in govorke. Ali drugače rečeno, raba besed je tudi ustvarjanje novih simbolnih svetov oziroma dodajanje novih razsežnosti le-tem. Daleč od tega, da bi bilo torej vseeno, na kakšen način uporabljamo besede, kako besedujemo, kaj povemo in kdaj nekaj povemo, ob kateri priložnosti. Vse to je za človeka kot simbolno bitje zelo pomembno.

Kako naj v tej luči razumemo besede, ki so bile izrečene v uvodnem nagovoru na dijaški kulturno-umetniški prireditvi, ki so jo na gimnaziji organizirali ob zaključku leta – govor, ki je tako po vsebini kot po dikciji zelo spominjal na govore, kakršne poslušamo, ko nastopajo najvišji predstavniki državne oblasti? Govor je bil o zgodovini slovenskega naroda (ki je bila podana z navajanjem nekaterih [izbranih] dogodkov, ki naj bi bili v tej zgodovini ključnega pomena: Karantanija, prvi prevod Biblije, slovenska osamosvojitev), pri tem je bila nato še zlasti poudarjena narodova trdoživost in vztrajnost, končalo pa se je s pozivom k enotnosti v »teh težkih časih«. Govor je bil v resnici poseben, saj česa takega doslej (vsaj v šolskih prostorih) še ni bilo. Kako ga torej razumemo?

Ker se je govor očitno dotikal tem in vsebin, ki so del politične sfere, ga najprej razumemo kot politični govor. Ker pa je po svoji strukturi in vsebini natančno sovpadel z diskurzom, ki je diskurz državne oblasti (ki ga njeni zastopniki uporabljajo zlasti takrat, ko poskušajo umiriti nezadovoljno ljudstvo, medtem pa izvajajo in pripravljajo nove ukrepe, ki jim zdrava pamet in stroka skupaj glasno nasprotujejo, saj se kriza z njimi samo še poglablja – zadosti je, če se spomnimo na napovedane nove »reze« v javnem šolstvu), ga nadalje razumemo tudi kot oblastni ali ideološki nagovor. Dejstvo, da je bil torej na udeležence proslave naslovljen takšne vrste govor, lahko potemtakem razumemo na en sam način: kot brutalno uzurpacijo šolskega prostora s strani državne oblasti. Ker se je govor pojavil v točno določenem (zgodovinskem) trenutku, v katerem je mnogim ljudem vsakdanje življenje izjemno težak boj za preživetje (natančneje: govor se je pojavil natanko tistega dne, ko so bili napovedani novi množični protesti in demonstracije, s katerimi ljudje po vsej državi že nekaj časa opozarjajo na nevzdržnost razmer, pa tudi na neustreznost delovanja najvišjih državnih organov ter posameznih zastopnikov oblasti), je bil tudi škandalozen in si zasluži glasen protest.

Ker mi ni vseeno in nisem zaslepljen in znam kritično razmišljati (saj zato pa smo v šolah, mar ne?) s temle pismom glasno protestiram proti takšnim dogodkom, kakršen je bil opisani.

Kaj pa bi pomenilo pozivanje ljudi k enotnosti v težkih časih, v kakršnih živimo? Pomenilo bi lahko marsikaj. Če pa naj bi pomenilo nekaj plemenitega, potem bi bilo to lahko samo v primeru, ko bi enotnost razumeli kot združenje v prizadevanju za obče dobro in za (globalno) solidarnost (še zlasti s tistimi, ki jim je v družbi najtežje – z revnimi, izključenimi, odrinjenimi, izbrisanimi, hendikepiranimi, lačnimi …). Enotnost brez takšnega prizadevanja ni vredna piškavega oreha in v združevanju ljudi, ki bi mu manjkala zavezanost pravičnosti in enakopravnost, ne vidim nič dobrega, zato me v takšnih poskusih ne bo zraven.

In pomen narodnega ponosa ali narodne zavednosti? Obstajajo dogodki, ob katerih sem resnično ponosen, da sem pripadnik slovenskega naroda. Eden takšnih dogodkov je na primer ta, ko se zavem, da svojo narodnost delim z izjemnimi ljudmi, kakršen je bil Srečko Kosovel (njegovega imena sicer zlepa ne boste slišali na državnih proslavah). Ta je pri svojih 21 letih zapisal besede, ki so vredne, da se jih spominjamo in da jih preberemo vedno znova. Takole je dejal:

V današnji temni čas korupcije, prodanosti,

mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva

sije svetloba od človeka, ki stoji.

Zase delamo, pa umiramo ob obloženi mizi,

ob svetlem soncu, ker ni sile v nas,

ki bi nas gnala skozi življenje kakor osvajalce,

ki morajo zmagati.

A mi se bomo borili.

V nas je vera. Vera v zmago Pravice.

Ta pravica nam je sveta.

Sveta, ker je Pravica edini pogoj

človeškega življenja.

V vsakem drobcu našega dela se mora poznati

usmerjenje energij v smeri borbe za Pravico;

če ne naše, prihodnje, če ne prihodnje,

bo bodoče pokolenje zmagalo.

In kako je po Kantu mogoče razsvetljenstvo? Mogoče je le kot izhod iz nedoletnosti, za katero pa je vselej odgovoren človek sam. Človek lahko izide iz nedoletnosti samo, če je za to pripravljen nekaj narediti – ko človek v nedoletnosti vztraja, je to v glavnem zaradi lastne lenobe in strahu, dodaja Kant. Kdor torej raje vztraja v nedoletnosti (ki je tudi človekova nepripravljenost, da bi nase vzel dolžnost samostojnega in kritičnega mišljenja), ni za razsvetljenstvo, kar pomeni, da se tak človek ni voljan upirati lastni lenobi in strahopetnosti. Možnosti pa sta v osnovi samo dve: biti za razsvetljenstvo (za svobodo duha in avtonomijo) ali vztrajati v nedoletnosti (ki se pri odraslem človeku vselej kaže kot duhovna obubožanost ali bebavost). In vsakdo se v svojem življenju nujno odloča – bodisi za prvo bodisi za drugo. Tertium non datur.