Zakona o slovenskem državnem holdingu in o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, ki sta vstopila v veljavo tik pred iztekom leta 2012 gre razumeti kot novoletno voščilo kapitalskim elitam. Zakona se zdita kot taborniški zastavici, s katerimi lokalna kompradorska buržoazija maha nadrejenim v belem svetu: poglejte, naloga opravljena! Upajmo, da so se vsaj drago prodali, da tega niso naredili zastonj; upajmo, da ne za teh nekaj € poslanske plače ali celo zaradi neizobraženosti in zaslepljenosti.

1. Oglejte si dokumentarni film Park Avenue – Money, Power & the American Dream. Gre za srhljiv prerez političnega delovanja korporativne in finančne Amerike. Njen predstavnik, republikanec Paul Ryan, ljubitelj Ayn Rand in predsednik Odbora za proračun se silovito zavzema za nadaljnje zniževanje davkov za najbogatejše, čeprav so ti že sedaj pod 15%. Kongresu je predlagal dokument Pot k blaginji (Path to Prosperity), predlog za proračun, ki radikalno reže sredstva za revne in davke za bogate. Marca 2012 je House of Representatives sprejel njegov predlog. Tako film o bližnji preteklosti.

Trenutna stvarnost – tako sredstva obveščanja – že trpi zaradi posledic sprejete zakonodaje. ZDA se trenutno ukvarjajo s kolapsom države. Proračunski primanjkljaj se je drastično povečal in ideologe varčevanja spodbudil k rezanju zadnjih ostankov socialne države. ZDA, ta najbogatejša država na svetu, trenutno ne more kriti niti najbolj temeljnih javnih služb: delovanja šol, vzdrževanja cest…

Številni to podpirajo. Pravijo, da ni druge poti. Pogoltnili so ideologijo svobode in sedaj vidijo v vseh, ki mislijo drugače, Zombije. Toda ideologija, ki je vdrla v toliko možganov in jih oropala za zdravo pamet, je zgolj svoboda bogatih. To je, če se vrnemo k dokumentarcu Park Avenue, svoboda od plačevanja davkov, svoboda do onesnaževanja okolja in svoboda od vsakršne odgovornosti do družbe. To je svoboda Ayn Randove, ki bi imela le zasebne šole, bolnice, pošte, ceste in sploh vse. Noro, a resnično pri vsem tem je, da celo ekonomiji Miltona Freadmana in F. Hayeka, ki s stisnjenimi zobmi še šepetata o ohranjanju minimalnih standardov zagotavljanja zdravstvene oskrbe in nekaterih drugih minimalnih vladnih programov, v primeri s sodobnimi neoliberalnimi idejami delujeta kot levičarski zaroti. Neoliberalizem je napravil nov obrat v desno.  

2. Sredstvo za širjenje neoliberalne ideologije, kot jo predstavi dokumentarec Park Avenue, je financializacija oziroma deregulacija ali uvajanje svobode za finančni kapital na globalni ravni. Financializacije ne moremo videti drugače kakor orožja za vzpostavljanje okolja, ki omogoča izkoriščanje delavskega razreda (sleherne delovne sile, ki dela za plačo), hkrati pa do skrajnosti otežuje sindikalna gibanja in sploh vsa druga gibanja, ki si drznejo sanjati o socialni državi. Če financializacijo analiziramo z vidika marksistične teorije, po kateri zgolj delo ustvarja vrednost, nam postane jasno, da je sedanjo finančno in gospodarsko krizo treba misliti kot razredni boj. Poglejmo, kaj pravijo zgroženi ekonomisti[1]:

»Prva naloga vodilnih v podjetjih, ki kotirajo na borzi, je poslej zgolj in samo, da ugodijo želji delničarjev, da bi obogateli. Zato niso več uslužbenci, ki bi delali za plačo, na kar kaže brezmejno povečevanje njihovih nagrad. […] Dvig ROE (Return on Equity, donos na lastni kapital) s 15% na 25% je odslej standard, ki ga finančni trgi zahtevajo od podjetij in zaposlenih. Instrument njihove moči je likvidnost, saj nezadovoljnim lastnikom kapitala omogoča, da lahko kadar koli odidejo drugam. V primerjavi s to močjo so se zaradi razdrobljenosti znašli v podrejenem položaju tako delojemalci kakor tudi politična suverenost. Ta neuravnoteženi položaj vodi v nerazumne zahteve po dobičku, ki hromijo gospodarsko rast in neprestano povečujejo dohodkovno neenakost. Prvič, zahteve po profitabilnosti močno zavirajo investicije: višja kot je zahtevana rentabilnost, težje je najti projekte, ki so zadosti uspešni, da so kos teh zahtevi. […] Drugič, te zahteve ves čas pritiskajo na zniževanje plač in kupne moči, kar zmanjšuje povpraševanje. Hkratno zaviranje investicij in porabe prinaša nizko gospodarsko rast in trajno brezposelnost (Zgroženi ekonomisti 2012, 13-14.).«

Očitno je kapitalizem z neoliberalizmom iznašel učinkovito orožje razrednega boja. Finančni in korporacijski kapital je namreč že zdavnaj mednaroden in zaradi samomorilskih zakonskih predpisov, ki so jih sprejele posamezne države, tudi svoboden. Nasprotno je razredni boj delavskih razredov še vedno lokalen in razbit. Mnogi se še ne zavedajo, da je treba splesti tesno evropsko koalicijo med vsemi socialno usmerjenimi nevladnimi organizacijami, razbitinami strank, ki se niso prodale financializaciji dežel, in sindikati. Vsa tri krila upora morajo na ravni EU nastopiti zoper plenilsko zakonodajo, ki nam jo vsiljujejo korporacije in finančne institucije.

3. Sijajno analizo tega, zoper kar je treba nastopiti, ponuja David Harvey v Kratki zgodovini neoliberalizma[2]. Navedeni odlomek se nanaša na uslužnost države do moči korporacij, toda uslužnost do finančnih ustanov je enaka in še večja: »Država običajno proizvaja zakonodajo in regulativne okvire, ki služijo interesom korporacij, v nekaterih primerih pa specifičnim interesom, na primer interesom energetskih, farmacevtskih, kmetijskih in drugih podjetij. V mnogih primerih javno-zasebnih partnerstev, zlasti na občinski ravni, država prevzema večino tveganja, zasebni sektor pa si prisvoji večino dobičkov. Če ne gre drugače, se neoliberalna država zateče tudi k prisilni zakonodaji in policijskih taktikam (na primer prepovedi stavk), da bi razpršila in zatrla kolektivne oblike nasprotovanja korporacijski moči. Oblike nadzora in obvladovanja se pomnožijo: v ZDA je zapiranje v zapore postalo ključna državna strategija za reševanje težav, ki se pojavijo med odpuščenimi delavci in marginaliziranim prebivalstvom. Državna roka prisile se okrepi, da bi zaščitila interese korporacij in v skrajni sili zatrla nasprotovanje. […] Tradicionalna neodvisnost javne uprave […], je v času neoliberalizacije povsod na udaru. Meja med državo in korporacijsko močjo postaja vse prepustnejša. Kar ostaja od predstavniške demokracije, je premagano, če že ne popolnoma, a zakonito pokvarjeno z močjo denarja (Harvey 2012, 103-4).«

V razmerah, ko posamezne države sprejemajo zakonodajo, ki neposredno služi korporativnemu in finančnemu kapitalu, hkrati pa se poslužujejo policijskih taktik zoper vse, ki se temu upirajo (poglejte politične zapornike oziroma talce v Mariboru), je resnično treba povezati vse pametnega sodelovanje zmožne sile (sindikate, NVO-je, gibanja, pobude, neprodane dele političnih strank) in jih organizirati v mednarodno politično silo, ki bo znova služila ljudem; še več, ki ne bo več le od ljudi in za ljudi, temveč bo del ljudstva samega.