Čudno je, da kristjani tako zviška in sumljivo gledajo na dolgolase bradače, ko pa so vsi 'sveti' in ostali nadčloveško cenjeni osebki njihove kulture (ki je bojda tudi moja) dolgolasi bradači, z izjemo Svetega Duha, ki je brezobličen. Dolge lase in brado imata dve tretjini boga, torej Jahve in njegov pankrt Jezus. Hipijevski videz so imeli tudi Jezusov očim Jožef, bratranec Janez, s katerim sta se še v zrelih letih tunkala, in njegovi najožji potepuški prijatelji, s katerimi je delil svoj zadnji pošten zemeljski obrok. Zaradi česanja so čas molitve krajšali mnogi svetniki, med njimi tudi Nikolaj, ki je nehote duhovno zaplodil ZZ top za otroke: Miklavža, Dedka Mraza in Božička. Čisto krščansko: otrokom vcepiš bradače v srce kot najvišji vzor, potem pa jim pričneš vbijati v glavo, da so bradači nesnaga, ki se je je treba izogibati … Tudi misionarji so izkoreninjali obrede žrtvovanja s pravljico o Jezusovem žrtvovanju, ljudžercem pa med pitanjem z božjim telesom in napajanjem z božjo krvjo solili pamet glede ljudožerstva.

Ljudje niso bili vedno tako nastrojeni proti kosmatincem, da bi jim hoteli ustrojiti kožo. Preteklost, ovekovečena v kamnu ali na platnu, je živa priča, da si mnogi stebri znanosti in umetnosti, ki so nam jih v šolah skušali vtepsti v glavo kot vzornike, s škarjami in britvijo niso bili na ti. Takšni so že prvi trije pametnjakoviči na spisku: Sokrat, njegov ljubimec Platon in ljubimčev ljubimec Aristotel. Uši so znale nadlegovati tako stvarnega da Vincija kot sanjavega Nostradamusa, pa tudi med njunima skrajnostima prehajajoče velikane Michelangela, Shakespearja in Galileija. Porenesančne zgodovinske osebnosti so sicer redkeje hodile naokoli tako nasršene, a so čast bradačev več kot dostojno reševali Darwin, Verdi, Dostojevski, Pasteur, Tolstoj, Mendeljejev, van Gogh, Freud, Einstein (sicer brez brade, a z zelo lepo grivo in mustačami) in mnogi drugi.

Prav tako bila bi kultura slovenska prilično osiromašena, ako je ne bi vstvarjali mogočniki duhovni, za katerimi bi ljudstvo pljuvalo dandanes, ko bi jih zalotilo na ulico stopiti v svoji tedanji podobi. Si predstavljate slovenstvo brez Trubarja, Bohoriča, Jenka, Erjavca, Stritarja, Kersnika, Tavčarja, Aškerca, Zlobca …? Pa brez Gallusa, Groharja, Jakopiča, Jame, Jakaca, Tisnikarja, Brdarja in Žižka?

Toda ne; v glavah večine 'urejenih' ljudi je trdno zasidrano, da smo zaraščenoglavci slabi ljudje, tisti, ki jim v vetru noben del telesa ne plapola, pa so v redu. In to kljub temu, da so mnoge največje pošasti, ki so v človeški podobi kdajkoli tlačile evropska tla, videti tako, da bi jih ti presojevalci brez pomisleka spustili med ljudi. V času staroveških bradačev sta bila takšna npr. Aleksander in Cezar, v času, ki nas je dosti bolj zaznamoval, pa Peter, Napoleon, Mussolini, Hitler in Franco, nazadnje Tuđman in Milošević. Priznam, vsekakor bi na ulici kakšen pogled nase pritegnila Stalinova slamnata nadustna strešica in Karađićevo naglavno gnezdo (stric se je nekaj časa celo skrival za gosto brado kot 'dober človek'), a to menda ni razlog, da nam 'medvedkom' ni za zaupati. Ali pač?

Ne, to ni razlog. A karkoli že je razlog, sem se v letih nošenja najbolj naravnega naglavnega nakita naučil, da je zdravo biti nezaupljiv do ljudi, ki imajo glede tega nakita pomisleke …