Ljudje marsikdaj domnevno kritično in celo nekoliko preroško rečejo, da se ne bo nič spremenilo, dokler bodo živeli v sorazmernem udobju, dokler bodo imeli mobitele, medmrežje, zabavo, polne hladilnike in vse drugo, saj bi z morebitno revolucijo lahko veliko izgubili. Nekateri zato govorijo, da se ljudje spustijo v akcijo šele, ko nimajo nobene izbire več, kot je rekel Marx, ko lahko izgubijo le še svoje verige, toda resnica je ravno nasprotna. Ljudje gredo v akcijo natanko takrat, ko se odločijo za izbiro – nečesa novega. Življenje oziroma eksistenca namreč ni veletrgovina, v kateri vse življenje pametno izbiraš med dobrinami, ki jih je nekdo naredil in postavil v izložbo ali na police. Včasih se odločiš za novo dobrino, ki jo šele ustvariš – prav s svojo kreativno izbiro. Logike izbire je povsem preprosta: ko se odločiš za X, se ne odločiš za Y. Torej vselej nekaj izgubiš, naivno rečeno. In zgodovina je polna primerov, ki pričajo, da so ljudje v določenem trenutku pripravljeni zgubiti vse (bogastvo, denar, dobrine …) za – veliko idejo. V tem smislu sem idealist: velike ideje so veliko več kot bogastvo, denar in vse drugo. In nihče ne more določiti trenutka, ko se bodo ljudje odločali za novo; ta čas je radikalno nepredvidljiv.

Torej je logika obrnjena: ko kopičimo denar in bogastvo, kolikor ga sploh lahko, že ves čas izgubljamo – velike ideje in možnost eksistence, povezane z njimi. Na tej točki se zato velja še enkrat spomniti zapisa svetega Pavla. V pismu Rimljanom je zapisal: V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere. (Rim 1,17) O kakšni veri govorimo? O veri v velike ideje, ki jih lahko sprejmemo kadarkoli, in nam ni treba čakati na gospodarja, da nas bo dovolj stisnil v kot in določil čas, ko se mu bomo lahko uprli, češ da nimamo česa izgubiti.

Odločiš se namreč sam, brez gospodarja, odločiš se, ker imaš nečesa preprosto dovolj in hočeš, želiš nekaj novega, nekaj, česar še ni, nekaj, česar ni mogoče kupiti ali naročiti prek spletne trgovine. Tako je v vsakdanjem življenju: nečesa nisi več pripravljen poslušati, prenašati, tolerirati, nisi več pripravljen biti priden, ubogljiv, prilagodljiv, elastičen, fleksibilen, nisi več voljan sodelovati pri dejanjih, ki ti gredo v resnici že vse življenje na živce, ki so brez duha, so dolgočasna, ne želiš biti del dogajanja, od katerega nimaš čisto nobene koristi, to pa že dolgo časa veš, le priznati si nisi hotel ali upal. Vse to nima nobene zveze z bogastvom, je pa tesno povezano z idejami in z zmožnostjo za razmišljanje, s pogumom in tveganjem, svobodo in prevzemanjem odgovornosti za svobodna dejanja.

Sedaj si torej končno upaš priznati: nekatere zadeve so nesmiselne, absurdne, izkoriščevalske, nenormalne, nepravične, neetične, dolgočasne in povsem nezanimive, saj se zgolj iz dneva v dan ponavljajo in vrtijo v prazno. Povsem jasno ti je, da je uporništvo le sestavni del delovanja oblasti, da se krog vedno znova sklene, da je igre konec že na začetku, saj je upor že vštet, zato JJ tudi samozavestno pravi, da bi nagradil upornike in protestnike oziroma aktivne državljane.

Uporništvo je zato v resnici nesmiselno in povsem neproduktivno. Namesto uporništva predlagam afirmacijo, potrjevanje nečesa novega. Ne mislim na izbiro ali njeno odsotnost, temveč na suvereno, neodvisno odločitev za novo.

Zavzemam se za navdušenje nad novim, za življenjsko radost in za veselje, ki ga spremlja svojevrstni teror, o katerem piše Sofoklej, ko razmišlja o Antigoni in Kreonu. Antigona se je upirala kralju, kot vemo, vendar se je obenem zavzemala za empirično in simbolno dejanje (pokop brata Polinejka), zavzemala se je za nekaj, za kar sicer jamčijo bogovi. In Descartes je pokazal, da bog jamči zlasti za kreativnost človeških bitij, zmožnih za meditiranje in razmišljanje.

Zgodovina je polna primerov, ki nam pridejo prav in so zelo koristni. Vzemimo kot primer Jezusa Kristusa, čigar rojstni dan smo ravnokar proslavljali. JK ni bil dobri mož, ki je prišel tolažit nesrečne, uboge, marginalizirane, gobave ljudi, temveč je bil mož nove postave, ki jo je poimenoval šele sveti Pavel. Z njim se je rodilo krščanstvo kot politično gibanje ljudi, temelječe na ljubezni do boga, ki jamči za kreativnost vsakega človeškega bitja. Šele s svetim Pavlom postane dokončno jasno, da je JK človek emancipacije in afirmacije življenja, nove postave, pod katero se lahko vpiše vsak človek, postave oziroma velike ideje, ki pravi, da lahko ljudje živimo skupaj tudi brez gospodarja, na katerega bi se nenehno obračali kot nedoletni otroci in ga prosili, naj nam pove, kako pravilno živeti. JK nam je namreč rekel: povejte si sami, saj ste zmožni za to.

Veselje do življenja in novega nam takoj postreže s preprostim spoznanjem, da danes ne govorimo o finančni krizi, ki jo bomo ravnokar rešili, temveč o krizi, v kateri se je znašel družbeni, politični in ekonomski sistem. Kako vemo, da je v krizi? Vemo, ker razumemo delovanje resnice. Freud je namreč pokazal, da simptomi, ki jih ima pacient, niso zgolj drobne težavice, temveč so način, kako spregovori sama resnica pacientovega življenja. Spregovori na šifriran način, zato se moramo potrudi z dešifriranjem, toda pomembno je predvsem to, da skozi šifre govori resnica same eksistence.

V krizi se torej pojavlja resnica političnega sistema, vsakdanjega življenja, eksistenc ljudi. To moramo (politično) poimenovati in ne smemo dovoliti, da prevlada diskurz gospodarjev oziroma populistične politike, ki je povsem zgrešen v prepričanju, da je s sistemom načeloma vse je v redu, le nekaj majhnih težav imamo, ki pa jih bomo v trenutku odpravili.

Resnica je globlja in bolj kompleksna. Ne gre za naključne napake ali težave, temveč za resno krizo sistema, zato je izjemno pomembno, da v imenu resnice in nove postave odpremo polje in ga držimo odprtega. Ne sme se zgoditi, da nekdo prehitro prešije polje, ponudi razlago krize in njeno rešitev, ki naj bi ji vsi sledili. Na tej točki smo danes pred resno preizkušnjo, ki ga zaznamuje tole ključno vprašanje: Ali smo sposobni živeti skupaj brez gospodarja, ki bi nam vedno znova povedal, kako pravilno živeti?

Če smo sposobni, potem se najbrž podpišemo pod izjavo svetega Pavla, ki jo tudi najdemo v pismu Rimljanom. Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje. (Rim 1,16) Bog je namreč edini resnični gospodar, ki ne nagrajuje upornikov, temveč nagrajuje ljudi, ki se odločajo za novo, za potrjevanje, za afirmiranje novega oziroma same kreativnosti, zmožnosti za kreativnost in odprtost sveta, to pa je čisto nekaj drugega, kot je to, kar zagovarja JJ.