Vsi pravi politični ljudje so verniki. Verniki, ker jim to koristi. Zaupanje v ideologijo (tudi kadar ni povsem iskreno) jim vendarle omogoča, da shajajo sami s seboj tudi kadar na primer niso v službi. To je povsem človeško in ni nič posebnega. Problemi za državljane pa se ponavadi pojavijo, ko od njih njihove ideološke zgodbe tako ali drugače nekritično "kupimo".

Ideologija ima seveda svojo logiko, ki je še toliko bolj učinkovita prav zato, ker je iracionalna. Čeprav ideološke izjave ponavadi niso dokazljive niti smiselne, nam vseeno lahko dajejo občutek pripadnosti nekemu občestvu, razlagajo naše skupne izkušnje na način, ki se vsaj nam v nekem trenutku zdi smiseln, in večinoma iščejo razloge za stanje stvari v neki osnovni krivici, ki bi jo bilo treba popraviti. Potem pa bi vsi skupaj dobro živeli. Če gledamo na vse, kar se dandanes dogaja, skozi ideološka očala, zato boleče zgrešimo poanto.

Ko na primer bivša pr-ovka vladajoče SDS, Alenka Paulin, na Twitterju izjavi, da bi lahko lačnim otrokom v slovenskih šolah pekli golobe, ta njena neokusna izjava izvira iz povsem nerealnega, ideološko motiviranega pogleda na resničnost, ki jo živimo. Če se zdaj spustimo na njeno raven in ji skušamo dokazati nasprotno, je zmagala že s tem, da je odprla takšno debato. Zato se raje vprašajmo: Je bila ta debata nam ali sploh komurkoli potrebna? Ali gre morda le za namerno preusmerjanje naše pozornosti in energije?

Ljudje smo seveda upravičeno ogorčeni nad njeno izjavo o lačnih otrocih. In ko se ona potem brani, da je s tem hotela le opozoriti na dejstvo, da lačnih otrok v slovenskih šolah v resnici ni, ampak je to le levičarska propaganda, se lahko vprašamo predvsem, kako je lahko v to tako trdno prepričana. In ko se sklicuje, da je to o hranjenju otrok z golobi le sarkazem, se lahko vprašamo, na čigav račun gre potem ta sarkazem. Je bila njena izjava o lačnih otrocih res ironična ali satirična? So lačni otroci, ki se hranijo z golobi, smešen prizor? Otroci v Tibetu, ki jih sama, kot pravi, finančno podpira, nikakor niso smešni. Kako to, da bi bili (pač v primeru, da bi bili lačni) potem smešni slovenski otroci? In če baje otroci v Sloveniji niso lačni, kako to, da je potem ena najbolj (pozitivno) odmevnih, a tudi pretresljivih letošnjih medijskih zgodb projekt Botrstvo v Sloveniji?

Podobno je, ko vladajoča SDS na svojem Twitter profilu vseslovensko vstajo označi z vstajo zombijev. So ljudje, ki so šli prostestirat, v zmoti? In če so, jih je zato treba zasmehovati? So s tem, ko (recimo da) živijo v zmoti, na nek način odmrli in postali živi mrtveci? Ima potemtakem s tistimi, ki so v zmoti, sploh smisel argumentirano razpravljati? No, verjetno je to mogoče početi le v primeru, da imaš argumente, če naj bom nekoliko sarkastičen še sam. Ampak kako se sicer edino lahko razpravlja z zombiji? No, to vsi vemo, mar ne? Je šala zdaj še smešna?

Ljudje ne živimo le od zraka, hrane in vode. Živimo tudi v zgodbah in za zgodbe. Prav zato so takšne slaboumne in groteskne ideološke zgodbe, ki popačijo našo resničnost, lahko zelo nevarne. Težava pa ni zgolj v tem, da zgodbi o zombijih in otrocih, ki jedo golobe, prikrivata (a na paradoksalen način hkrati tudi ilustrirata), kam nas v resnici želijo pripeljati protagonisti neoliberalizma, najnevarnejše ideologije današnjega časa. Vsi ozaveščeni državljani, ki se želimo obraniti pred odvzemom pravic in osiromašenjem celotne družbe, bi namreč prišli v resne težave, če se s temi zgodbami poistovetimo - in naenkrat skozi oči oblastnikov gledamo nase kot na nekakšne zombije.

Ne dovolimo si torej vzeti dostojanstva in ne polemizirajmo s scenaristi o nehvaležni vlogi zombijev. Raje preprosto zavrnimo nastop v tej oddaji. Uraden medijsko sproduciran program Slovenije morda res postaja nekakšen resničnostni šov z estetiko B-filma, a resničnost, ki jo živimo, zato ni nič manj resnična v neprijetnih stvareh, ki se nam dogajajo. Kvečjemu bolj.