Rekli so, da to sploh ni bila vseslovenska vstaja ljudstva, temveč kvečjemu čisto majceno in povsem nepomembno zborovanje zblojenih zombijev, levičarskih ekstremistov in nekaterih intelektualno izgubljenih duš. Povedali so tudi, da skupinica nezadovoljnih posameznikov ne more storiti ničesar, da bi spremenila svet, saj je zgolj nezadovoljna in nima pojma, kako bi izvlekla državo iz blata, medtem ko ima vlada, za katero je glasovalo na tisoče in tisoče državljanov, jasno vizijo in izdelane strategije, kako to narediti v najkrajšem možnem času. Prav zato so še dodali, da je sedaj končno čas, da ostanki tranzicijske levice izginejo z obličja Zemlje, in sicer enkrat za vselej, da bomo imeli mir pred njimi in se bomo lahko prepustili novemu duhu časa.

Novi duh časa je namreč prepleten z novimi vrednotami, kot so domoljubje, prepevanje o Bogu, naravi in materah, privatno lastništvo kapitala, podjetništvo, profiti in uporabno znanje, kar pomeni, da je novi duh duh neoliberalizma, ta pa že po definiciji prinaša ljudem svobodo, enake možnosti in uspehe, ki jih je mogoče izmeriti predvsem z denarjem. Zombiji, intelektualci, levičarji in bivši komunisti bi to končno že morali dojeti.    

Morda pa vse le ni tako preprosto in enodimenzionalno. Noam Chomsky je zato pravi človek za nas, saj je že velikokrat govoril o oblikovanju soglasij v družbenem polju, posledicah takega oblikovanja in izobraževanju ljudi, kar vse je v teh časih v tej deželi zelo pomembno. Takole je večkrat rekel.

Visoko izobraževanje je bilo vedno namenjeno eliti, za vse druge so bile predvsem poklicne šole, zato je danes v Sloveniji nujno treba omejiti vpis v gimnazijske programe, univerzitetni študij pa skrajšati in spremeniti v proces hitrega razdeljevanja diplom in dokazil, da so študenti osvojili veliko koristnega in uporabnega ter za industrijo in družbo znanja, v kateri živimo, zanimivega znanja. Manjšina je namreč izobražena, inteligentna in odgovorna, večina pa je zmedena, neizobražena in neodgovorna, zato se mora podrejati in strinjati, opravljati svoj poklic in biti tiho. Napredne misli o demokraciji so danes neposredno odvisne od industrije stikov z javnostmi – uporniki naj zato ostanejo, kjer so, naj bodo opazovalci in zombiji, ne beroči in razmišljajoči delavci. Pomemben je namreč strah. Ljudje naj bodo prestrašeni, da ne bodo neodvisno in svobodno mislili ali celo filozofirali. Javnost mora biti čim bolj marginalizirana. Skrčiti je treba demokracijo in emancipatorične potenciale ljudi. Moč mora biti v rokah bogatih in uglednih oziroma odgovornih ljudi, ne neuke, za preproste poklice usposobljene množice.

Na splošno velja: veselje do raziskovanja, eksperimentiranja in samega razmišljanja je rezervirano za ljudi, ki imajo nad seboj avtoriteto. Ta jim narekuje ustvarjanje uporabnega in za kapital koristnega znanja.

Resno izobraževanje za življenje v družbi znanja pa zajema tudi to, kar imenuje Noam Chomsky tečaji intelektualne samoobrambe za delavce. Koristno znanje zanje je namreč nekaj drugega kot koristno znanje za kapital, kar bodo kapitalisti prej ali slej čutili tudi na svoji koži.

Čutil pa bo tudi JJ, ki je na proslavi državnosti, domoljubja in enotnosti dejal: potrebujemo znanje, upanje in pričakovanje novega; imam dobre misli in želje za Slovenijo; naš cilj je svobodna in pravična družba; ne družba enakosti, temveč enakih možnosti; ekonomska svoboda je že prinesla sprostitev potencialov, zato smo se že pred časom uvrstili med razvijajoče se države v EU, odpirale so se nove poti, pot uspeha pa bi se lahko samo še vzpenjala.

Potem je nadaljeval: pred petimi leti so se pokazale čeri, ki se jim nismo ognili, zato se moramo vprašati, kaj smo spregledali, kaj smo pozabili; današnje nezadovoljstvo ljudi kaže, da smo spregledali veliko, tega se zavedamo, nečesa nismo odpravili; prilagajati bi se morali ekonomskim in tehnološkim izzivom sveta; temeljno načelo pravi, da ne smeš preveč zapraviti.

Proti koncu je podčrtal, kot je nekoč podčrtoval Tito: Slovenija je povezana z Evropo, ki ustvari četrtino svetovnega dohodka in financira več kot polovico svetovne porabe, zato sedanjega socialnega modela ne bo mogoče dolgo vzdrževati; preveč smo se zadolžili, denar smo si sposojali, sprejeli smo recept nekritičnega trošenja denarja, blažili smo krizo, ki pa ni minila, nismo stopili skupaj, da bi omejili javno potrošnjo, ostalo bi več za investicije in vlaganja; padli smo na izpitu, na kar nas danes opozarjajo državljani; pohlep in napuh na žalost veljata več kot poštenost, marljivost in delavnost, kar so sicer tradicionalne slovenske vrednote; nekateri se oklepajo privilegijev za vsako ceno; vprašati se moramo, kaj je vsak izmed nas storil narobe, kaj smo vsi skupaj zamudili, kje smo zgrešili pot, na katero smo stopili nekoč; izgublja se občutek, kaj je prav in kaj je narobe – to je stvar šolstva in vzgoje; poštenje nima več domovinske pravice.

Komentiral je tudi čas protestov proti vladi: nič ni narobe s tem, slovenska država je svobodna, vsakdo lahko protestira, protestnike podpiram kot aktivne državljane, toda nekateri so protestirali z zastavo Juge v rokah, drugi pa s totalitarnimi simboli, ki smo jih že sneli in odstranili.

Za Slovenijo gre, je močno poudaril JJ, sklicujoč se na Pučnika, za državo, ki je vpeta v skupno evropsko prihodnost, zato se moramo resno spopasti z zablodami in s stranpotmi, ne smemo se pustiti pretentati ozadjem finančne moči, ni razlogov za pesimizem, težave bomo premagali, evrosistem ne bo razpadel, evro se bo okrepil; v naravi stvari je, da pride pomlad; nekoč smo verjeli v samostojnost in smo jo dosegli; zahvaljujem se vsem, ki so takrat prispevali k samostojnosti; za Slovenijo smo bili zato, da bi živeli bolje, zaslužimo si pravično in socialno državo, naučiti bi se morali spoštovanja do resnice in pravičnosti, pogum in tveganje se splačata, sklepati moramo prijateljstva in zavezništva, da bi postali bolj pravična država.

Predsednika vlade bom držal za besedo, saj je povedal veliko tega, s čimer se strinja tudi Karl Marx. Oba z Marxom sva namreč za pravičnost in resnicoljubje in poštenost in vrednote in pogum, tveganje, prijateljstvo, zavezništva, samostojnost, neodvisnost, kritičnost, uporabno znanje, razmišljanje z lastno glavo, skupno prihodnost, enake možnosti za vse, občutek, kaj je prav in kaj je narobe, etiko, vzgajanje pokončnih državljanov, ustvarjalnost, kreativnost in vse drugo. Drugo ime za vse skupaj je kajpak – komunizem, o katerem sem obširneje pisal v knjigi z enakim naslovom, pisal pa bom tudi v prihodnje, sklicujoč se na Karla Marxa, Engelsa, Lenina, Derridaja, Badiouja in druge teoretike komunizma.