Dan po petkovih protestih je bilo na spletni strani stranke, na čelu katere je slovenski premier, objavljeno tviteraško sporočilo, v katerem je nekdo protestnike enačil z zombiji. Kako naj razumemo takšno izjavo? Zombiji so sicer živi mrtveci, brezčutni stroji, ki okrog sebe v glavnem sejejo uničenje. Vsakdo z nekaj zdrave pameti in s kancem razsodnosti pa bi hitro lahko ugotovil (ko bi opazoval delovanje in vedenje tistih na najodgovornejših oblastnih položajih v državi), da je avtor čivka (nedvomno nek zgubljen in nadvse poslušen osebek) zombije iskal na napačnem koncu in so mu ti nemara bližje, kot bi sam hotel verjeti.

Problem z izjavami takšne vrste pa je tudi ta, da izjava utegne učinkovati tako, da bodo nekateri celo pripravljeni strinjati se z njo. Vendar pa je v tem primeru to problem tistih, ki so jim takšne gnilobne ideje blizu – problem zato, ker je bilo na demonstracijah sicer res nekaj več kot 10 000 ljudi, raziskave javnega mnenja pa so pokazale, da več kot tri četrtine vprašanih proteste podpira. Torej je »zombijev« najverjetneje še precej več, kot je verjel avtor omenjenega čivka (ta sicer sledi nekemu trendu, ki ga v maniri tistega raje-tvitam-kot-mislim v tej državi še posebej vidno zastopata šolski minister in predsednik vlade).

Primerjava protestnikov z zombiji pa ni samo groteskna in podla, ampak poskuša biti tudi retorična figura (ki se sicer blamira z idiotizmom, ki veje iz nje) tiste vrste, kakršne vladajoča klika uporablja, ko poskuša obračunavati z domnevnimi krivci za vedno slabše razmere v države (ki so sicer v veliki meri rezultat odločitev najvplivnejših politikov). Vedno bolj jasno postaja, da naj bi bilo po njihovem sedaj krivo kar ljudstvo (oziroma tisti njegov del, ki se v imenu zdrave pameti upira uničujoči politiki vlade te države) – in to ljudstvo, ki ima v svojih rokah čedalje manj vzvodov za vplivanje na pomembne odločitve glede upravljanja z državo, ne pa na primer tisti posamezniki in posameznice, ki so si v zadnjih letih nagrabili izjemne količine kapitala in se dokopali do oblasti.

Ker pa duh protestov kljub nizkotnosti nasprotnikov ni usahnil, ampak vztraja vtis, da se je v zadnjem času še okrepil, je smiselno ponovno premisliti razliko med cilji in vizijami, s katero so povezana nekatera vprašanja, ki so temeljnega pomena za vsako emancipatorno družbeno gibanje. O tej razliki je sicer razmišljal tudi profesor Chomsky, ko je pred dobrim desetletjem objavil članek Goals and visions.

Cilji so vselej nekaj, kar si prizadevamo doseči glede na možnosti, ki se kažejo znotraj neke situacije. Odpraviti državo bi bilo v tem času najverjetneje škodljivo, zato si je smiselno prizadevati, da bi nekatere njene dele celo okrepili (zlasti tiste, katerih naloga je zagotavljanje socialne varnosti in blaginje za največje število ljudi). Vizija pa je glede ustvarjanja novih možnosti za življenje. Če je eden od ciljev obramba socialne in pravne države in ustvarjanje pogojev za enake možnosti ter preprečevanje korupcije znotraj obstoječih institucij, pa je vizija ideja egalitarne družbe in novih institucij, v katerih bodo ljudje neposredno soudeleženi  v odločanju o skupnih zadevah in v kateri bo njihovo delo pomenilo tudi svobodno delovanje ali kreativnost (del te vizije pa je tudi zamisel o globalni solidarnosti, ki nikakor ni brez povezave z novo internacionalo).

Razloček med cilji in vizijami je torej pomemben za razmišljanje ob ljudskih zborovanjih in pobudah, ki nastajajo v tem času. Na eni ravni se pojavljajo zahteve po odstopu vodilnih politikov (pod gesli, kot so: »gotofi so« ipd.) in ki so povsem utemeljene, saj si ni mogoče zamisliti boljše in pravičnejše družbe, če bodo ljudje, ki so danes na vodilnih položajih v državi, tam ostali tudi v prihodnje. Obenem pa postaja jasno, da ne bo mogoče ostati zgolj na ravni teh zahtev. Spremembo na bolje bo mogoče doseči samo tako, da se bo spremenilo tudi sâmo družbeno življenje ljudi – politični angažma ne more biti zgolj sredstvo za zamenjavo oblastnikov. Sporočilo protestnikov se mora ohraniti v njegovi radikalnosti (eno od sporočil je tudi to, da ljudje ne zaupajo več političnim elitam). Sporočilo pa se lahko ohrani samo v organizaciji novih oblik politične participacije, v vsakodnevnem prakticiranju demokracije in skrbi zanjo v svobodnem soodločanju posameznikov in posameznic o skupnem življenju. Skratka, alternativa, ki jo zastopamo protestniki, ne more biti waiting for a new master, ampak je lahko samo ustvarjanje občestev, v katerih se bodo ljudje odločali in organizirali sami – ne nekdo namesto njih ali v njihovem imenu, kar so gospodarji v zgodovini vselej poskušali početi. Sporočilo, ki pravi, da ljudstvo ne zaupa več zastopnikom oblasti, je pomembno, ker pomeni tudi možnost nekega prehoda: od navidezne demokracije k resnični demokraciji, od indiferetnosti in pasivnosti k zainteresiranosti in pobujenosti-dejavnosti. Če ne zaupamo več oblastnikom, je napočil čas, da začnemo zaupati nekomu drugemu – na primer sebi. Če ne verjamemo, da bodo oblastniki poskrbeli za skupno dobro, je čas, da zanj poskrbimo sami.

Človek je edino živo bitje, ki se je v imenu etičnih idealov in vizij zmožno upirati gospostvenim odnosom, ki teptajo njegovo dostojanstvo, in ustvarjati pogoje za pravičnejši svet. Upor ali protest je zaradi tega etično dejanje. Poniževanje in omalovaževanje ljudi, ki se borijo za svoje pravice in dostojanstvo, pa je pritlehno in kaže odsotnost slehernega moralnega čuta in spoštovanja soljudi. Oblastniki, ki s svojimi izjavami prispevajo k takšnemu poniževanju, ne morejo prispevati k ničemur dobremu – še več, zaradi brezobzirnosti, ki je postala ena njihovih bistvenih potez, so zastopniki politike, ki jo po pravici lahko označimo za zombijevsko.

V množičnih medijih je bilo v zadnjem času večkrat slišati vprašanje, zastavljeno protestnikom na ulicah: slišali smo vaše zahteve, kakšna pa je alternativa, ki jo predlagate? Poročanje medijev se je nato praviloma sklenilo z ugotovitvijo, da protestniki še nimajo čisto jasno izdelane zamisli (političnega programa), ki bi lahko nadomestila sedanje oblastne garniture. O čemer pa mediji praviloma niso poročali, je neko dejstvo, ki bi ga lahko izrazili takole. Vsaka nova zamisel po svoji naravi zahteva čas, da dozori (se artikulira v javni rabi uma). Znamenje demokratičnega gibanja in radikalnosti v delovanju ni v ponujanju rokohitrskih rešitev, ampak nasprotno – v odpiranju prostorov, v katerih bodo ljudje najprej poskusili čimbolj natančno razmisliti o samih problemih in bodo pozorno preiskovali vse razsežnosti zgodovinskega trenutka, v katerem so se znašli. Šele po takšnem razmisleku (ta pomeni tudi predano in pošteno delo, ki bi se ga moral lotevati vsakdo, ki mu je mar za obče dobro) bo moč izkristalizirati ideje, ki bodo v nekem trenutku zmožne zastopati neko zelo konkretno alternativo.