Medtem ko JJ po najboljših močeh odgovarja na začudena vprašanja evropskih politikov o dogajanju v Sloveniji, se moramo mi vprašati o koncu sveta, o naravi vstaje, prave avtoritete in o bogu kot neskončnosti, ki se nikoli ne sme preveč približati ljudem, oziroma se ljudje ne smejo preveč približati njemu.

Premier vztrajno trdi, da ga evropski politiki vedno znova začudeno sprašujejo, kaj se dogaja v eksotični Sloveniji, kot da bi bila z drugega planeta. Možnosti za razumevanje njegovega izjavljanja je vnovič več. Prvič. Vprašanja zastavljajo čisto vsi politiki, ker jih resnično zanima, kaj se dogaja v Sloveniji, kar pomeni, da so nevedni in bi se radi razsvetlili. Drugič. Vprašanje je zastavil en sam politik, morda dva, sama narava vprašanja pa je moralistična in retorična, morda celo cinična, kar pomeni, da ta politik ali dva zgolj namigujeta, da so Slovenci in Slovenke čudni, z namigovanjem pa v resnici pritrjujeta predsedniku slovenske vlade in ga hvalita za vse, kar je storil, da bi se država izvlekla iz nezavidljivega položaja. Tretjič. Vprašanje je bilo zastavljeno povsem drugače, JJ pa ga je izkoristil za moralistično pridigo.

Dejstvo je, da nihče izmed nas ni bil zraven, ko je JJ slišal omenjena vprašanja, zato preprosto ne vemo, kdo jih je zastavil, v kakšni obliki, v kakšnem kontekstu, na kakšen način, na podlagi katerih domnev. Razloček med objektivnimi dejstvi in Janševo interpretacijo je zato lahko velik. JJ se tega zaveda, zato lahko izkorišča priložnosti in vzbuja pri ljudeh slabo vest, češ da čisto vsi evropski politiki s široko razprtimi očmi zrejo v Slovenijo in ne morejo dojeti, kako nenavadna bitja živijo tam. JJ skuša biti avtoriteta, vendar se bo v nadaljevanju izkazalo, da ravno ni.

Začudenje evropskih politikov lahko postavimo v širši in prevladujoči ideološki okvir, znotraj katerega nekateri čakajo celo na konec sveta. Seveda nihče pri zdravi pameti ne verjame, da bo resnično razpadla Zemlja in da bomo čez nekaj ur vsi umrli. Konec sveta pa je kljub temu mogoč. Razumeti ga moramo kot propad ene zgodovinske sekvence in začetek nove, povsem drugačne.

Kaj resnično odpre polje človekove svobode in možnosti za drugačno življenje? Natanko avtentično sklicevanje na absolutne oziroma univerzalne vrednote, kakršne so na primer bog, resnica ali ljubezen. A zadeva nikakor ni preprosta.

V ideološkem polju je namreč na delu mehanizem, zaradi katerega lahko postane človek prepričan, da dela nekaj dobrega, čeprav uničuje in celo pobija ljudi; vedno je mogoča vzvišena vizija, v kateri so empirični ljudje pogrešljivi in se je vredno bojevati za višje cilje, ki jih navadni ljudje preprosto ne razumejo.

Kako potemtakem prepoznati avtentični, pristni odnos do univerzalnega, ki ni destruktiven, temveč je afirmativen? Zadeva je izjemno zanimiva, kajti čisto vsak človek je zmožen za pristni odnos do sveta, resnice, neskončnosti, boga in drugih ljudi. Nihče ni povsem pokvarjen, do konca zloben ali absolutno ciničen. Torej smemo verjeti, da vsak človek na svoj način daje prednost resnici, univerzalnemu, ljubezni, bogu. Zakaj kljub temu vedno znova nastajajo ideološka polja, v katerih so v ospredju povsem druge zadeve, kot je denar, uspeh, konformizem, podrejanje avtoritetam, strah?

Ideološka polja nastajajo zato, ker uspejo voditelji na nov način interpretirati človekovo pristnost, kar obenem pomeni, da vedno znova ponudijo ljudem interpretacije sveta, vizije sveta, v katerih je odstopanje od lastne duše in od univerzalnega videti kot najbolj avtentično in pristno dejanje, dejanje, ki je v določenem trenutku najvišje ocenjeno, je videti najbolj razumno, prikladno, koristno in vse drugo.

Danes se na primer nekateri intelektualci zgroženo sprašujejo, kako je mogoče, da so ljudje tako nori, da verjamejo v empirični konec sveta, ki naj bi ga napovedali Maji. Njihovo zgražanje je kajpak neproduktivno in simptomatično, zadevo pa lahko tudi obrnemo in se vprašamo: Kaj pa, če je kapitalistični svet nor, in sicer tako močno, da je celo iluzija o njegovem empiričnem koncu tolažilna in smiselna?

Morda imajo ljudje po vsem svetu iluzije, da je kapitalizem najboljši od vseh možnih svetov, že tako dovolj, da je konec sveta za vse ljudi videti kot nekaj prijaznega. Dobro vemo, da voditelji, bankirji, kapitalisti niso pokvarjeni, zlobni, pohlepni ljudje, da je tak zgolj kapitalizem, ki mu služijo, toda obenem ravno tako dobro vemo, da nam tako razmišljanje ne pomaga k boljšemu življenju. Vrh glave imamo modrosti o notranji razcepljenosti fašistov in totalitarnih ljudi, ki čez dan pobijajo druge, zvečer pa v krogih toplih družin avtentično poslušajo klasično glasbo, prebirajo poezijo ali pa jo celo pišejo.

Danes je čas, da zadevo preprosto obrnemo in uzremo nekaj drugega. Ljudje so zmožni za pristna, avtentična dejanja, v katerih ni nobene cinične distance do lastnega početja. Mislim na logiko, s katero opisujemo vlogo očeta oziroma avtoritete. Prava avtoriteta namreč ni absolutni gospodar, ki vse vidi in vse ve ter kaznuje vsakogar, ki na skrivaj uživa v transgresivnih dejanjih. Prava avtoriteta dovoljuje transgresijo in jo tolerira, kot je pokazal Freud v spisih o avtoriteti, zato je pomemben člen v verigi dejanj, ki lahko privedejo do rojstva možnosti za drugačno življenje.

JJ ni prava avtoriteta, saj se moralistično zgraža nad ljudstvom in nad njegovim doživljanjem razmer, ki je zelo avtentično. Ljudje naj bi imeli zaradi njega slabo vest, vendar ravno na to nikakor ne bi smeli pristati. Logika je namreč preprosta: v sodobnem svetu, v katerem ni več očetov, ki bi prepovedali užitek, je pa vse več mater, ki ga dobesedno ukazujejo, je človeško bitje že tako ali tako v grozljivem položaju.

Ukazu namreč ni mogoče ugoditi, ker vodi potrošnika v slabo neskončnost večnega izbiranja, ki nikoli ne prinese zadovoljstva, kot ga prinese drobna transgresija v urejenem svetu, v katerem oče jamči za red, obenem prepoveduje užitek, a kljub temu tolerira transgresijo. V orisani perspektivi je svet, v katerem živimo, zares blazen.

Pomemben je torej kraj upora, pomembna je možnost upora in vstaje. Človek preprosto mora imeti tako možnost, drugače tvega popolni duševni zlom. Človeška bitja preprosto niso narejena za popolno prilagajanje svetu, temveč so rojena za transgresije, za produktivno, kreativno ustvarjanje novega, ki ne pomeni dodajanja istega k obstoječemu.

In pri tem je najbolj pomembna zmožnost, da empirične prakse in svoje delovanje v empiričnem svetu povzdignemo na raven konceptov, kot bi rekel Alain Badiou.