Morda se bo slišalo nenavadno, toda v luči prihajajoče vseslovenske vstaje in praznovanja v čast domovini, ki so ga sicer prestavili za en dan, si je dobro zastaviti vprašanje, ki ni povezano z morebitnim strahom oblastnikov pred jeznim ljudstvom, temveč je povezano z zmožnostjo človeških bitij, da sami, brez politikov torej, skrbimo za lastne usode, in sicer na način, s katerim preziramo kapitalistično skrb za denar, kopičenje blaga in bogatenje. Zanimati nas mora, ali je vstaja tudi praksa mišljenja, zanimati nas mora, kaj pomeni misliti v času vstaje in tudi sicer v kapitalizmu.

Vprašanje ni le praktično, uporabno, vsakdanje, temveč je tudi teoretsko, analitično in filozofsko. Torej je kompleksno, tak pa bi moral biti tudi odgovor nanj, kar pomeni, da se ne bi smeli zadovoljiti s kakim mnenjem ali sofističnim izrekom. Mišljenje je namreč enotnost teorije in prakse, kot je pokazal Sokrat, ki je zato filozofijo tudi živel. Zakaj je to delal? Ker je neomajno verjel, da obstaja produktivna povezava med resnico in  svetom, ker je verjel, da ne obstaja zgolj retorika, kot trdijo sofisti, to pa obenem pomeni, da filozofija ravno ne more biti akademsko mlatenje prazne slame ali abstraktno bluzenje, kar ji sicer očitajo; pravzaprav je lahko tudi to, vendar v takem primeru ni več filozofija. Na kratko: v vsakem primeru je dobro misliti, če pa misel povežemo z vstajo, je naše delovanje etično, ne eksotično, kot trdijo nekateri.

Filozofovo vsakdanje življenje in njegovo razmišljanje torej dokazujeta, da politični aktivisti nimajo nobene druge možnosti, kot je ta, za katero pričuje sam filozof: aktivisti morajo misliti singularnosti in živeti to, kar mislijo. Torej morajo narediti oboje: morajo misliti in misliti morajo singularnosti. In kaj to pomeni?

Pomeni tole. Sokrat se ni nikoli nikomur opravičeval, ker je znal in hotel misliti, zato je že vsaj dve tisočletji in nekaj čez jasno, da je razmišljanje najboljše, kar imajo na voljo ljudje, ki hočejo resnično demokracijo. V politiki namreč vselej obstaja nekaj, o čemer ljudje ravno ne razmišljajo. Še huje: v politiki je vselej nekaj, kar prevladuje in vlada ljudem, a o tem nihče ne razmišlja ali pa razmišlja le kak osamljeni disident. V kapitalizmu je to zelo očitno, saj kapitalizem ne potrebuje resnične demokracije in mislečih bitij, temveč zgolj molčeče fleksibilne delavce in nore potrošnike. Obstaja torej nekaj, kar deluje na ljudi in vpliva na njihova življenja, a o tem nihče ne razmišlja, ker razmišljanje kratko malo ni predvideno, saj nima cene in ga ni mogoče prodajati na sicer svobodnih trgih, zato se ga je tudi oprijela nalepka, na kateri piše neuporabno & nekoristno.

Zadnjih dvajset let življenja v tej deželi potrjuje zapisano. Medtem ko se je vsiljeval vtis, kako prijazen je kapitalizem in kako dobro je biti zasut z blagom, ki ima menjalno vrednost in se prodaja na svobodnih trgih, so se podirali sami temelji občestvenega življenja, solidarnosti in enakosti, vse tisto torej, kar ne more imeti cene in ne more biti naprodaj. Kapital je vse bolj vladal ljudem, ti pa so naivno verjeli, da lahko obogatijo in uspejo. Sedaj je čas streznitve in globokega vpogleda.

Vstaja se torej pričenja z vpogledom, ki je učinek razmišljanja, za katerega velja, da je sicer neuporabno in nekoristno. Sedaj je povsem jasno: razmišljanje mora biti prikazano kot neuporabno in nekoristno, ker je – nevarno za gospostvena razmerja in za sam kapital, ki potrebuje in terja vse večje profite.  

Politiki seveda ne razmišljajo o tem, o čemer ne razmišlja skoraj nihče, saj imajo za to močan interes, ki ga lahko imenujemo volja do kapitala. Razmišljanje ima namreč nenavadno moč: ko začnemo o neki temi razmišljati, se ne moremo več sprenevedati, da ne obstaja, kar pomeni, da poti nazaj preprosto ni več, kot je pokazal pravljičar v Cesarjevih novih oblačilih.

Je torej vseslovenska vstaja povezana z resnico družbenega dogajanja? Kakšna je povezava?

Resnica ne povezuje, temveč ločuje, zato je tudi travmatična in ni niti malo prijazna; to je sočasno razlog, zakaj se njeni zagovorniki niti ne trudijo imeti prijaznega obraza. Tukajšnje razmišljanje, da moramo preseči umetne delitve na desne in leve ter začeti razmišljati o eni sami vsem dodeljeni domovini, je zato patetično in povsem zgrešeno, čeprav zveni prijazno. Ljudje namreč živimo v umetnih svetovih in v tem ni še nobenega problema. Vselej bomo živeli v umetnih svetovih in vedno se bomo delili na te in one; vselej bo tudi možnost fašizma, ki bo hotel poenotiti te, one pa izključiti in uničiti.

Vseslovenska vstaja ne sme pomeniti poenotenja in ne sme pomeniti izključevanja. Ohranjati mora razlike v odnosu do resnice, ki ločuje; resnica je pomembnejša od domovine. Paradoks take vstaje pa je, da pomenijo razlike v odnosu do resnice že svojevrstno poenotenje: različnim ljudem je skupno to, da jih je zgrabila za ovratnik resnica, kar pomeni, da so opustili retoriko in niso sofisti, da razmišljajo v strogem pomenu besede in na različne načine živijo to, o čemer razmišljajo.

Paradoksu sledi nadaljevanje. Enotnost v odnosu do resnice pomeni razločevanje med tem, kar imenujemo resnica (vérité), in tem, kar imenujemo vednost (savoir). Enotnost torej ni enotnost v odnosu do vsem skupne domovine, ki je kajpak ena sama. Daleč od tega. Če ne bomo dosegli enotnosti v odnosu do Resnice, ki je kot prazna množica tudi ena sama (multipliciteta), smo izgubljeni, kar seveda pomeni, da tudi vsem dodeljena domovina ne bo rešila ničesar in nikogar.

Sokrata niso postavili pred sodnika zaradi kaznivega dejanja, temveč zaradi načina življenja in ideje filozofije, ki jo je živel. Živel je svobodo idej, demokracijo in odprtost uma, ki je nujno v sporu z zastopniki (politične) moči, kar je tako sijajno demonstriral pred britanskimi generali in politiki Gandi, ko jim je mirno rekel, da bodo nekega dne morali kratko malo odkorakati iz Indije – in so. Vedeti moramo tudi, da so Sokrata postavili pred sodnika člani demokratičnega odporniškega gibanja, ki se je bojevalo proti tiraniji trideseterice!

Sokrat je spoznal, da je sicer mogoče postaviti demokracijo in svobodo uma pred sodnika, vendar nam je dokazal, da je enako mogoče postaviti vsakega človeka pred najvišjega sodnika, ki je um. Tam mora odgovoriti na eno samo vprašanje: Kako svobodno si uporabljal um, koliko si v svojem življenju razmišljal? Pomembnejši od ene domovine, nam vsem dodeljene, je namreč um, ki smo mu dodeljeni.