V ljudeh končno vre. Prišli so do točke, ko vedo, da tako ne gre več naprej. Dovolj imajo Tega in hočejo Nekaj drugega. Vzeli so si čas in to napisali na transparente. Za Stvar po nekaj ur tedensko zmrzujejo in obremenjujejo glasilke. Tu se jih zbere nekaj deset, tam nekaj sto, v Mariboru in Ljubljani celo nekaj tisoč. Vsak stoti Slovenec je prišel na trg ali vsaj šel preko njega. Vsak stoti Slovenec je dokončno in v celoti pripravljen na spremembe …

1 % bogatih je uspel človeštvo in svet ukrojiti po svojih željah. Zakaj torej to ne bi uspelo tudi 1 % zmerno revnih?

Zato, ker bogati:

- vedo, kakšno družbo in svet hočejo,

- imajo načrt, kako do tega priti,

- delujejo usklajeno ter

- imajo sredstva, da to izvedejo in vzdržujejo.

Zmerno revni nimajo nič od tega. Kljub temu bo najbolj zagretim nedvomno uspelo spacati skupaj neko predstavo znosne družbe in sveta, ki ne bo že jutri puščava. Pravzaprav bodo spacali skupaj več predstav, ki se bodo med seboj dopolnjevale in izključevale. Če so bogati pametni (kar so), bodo najbolj oblastiželjne tvorce posrkali v svoje vrste, ostale pa vzpodbudili, naj se dajejo med seboj, kdo je bolj pameten.

Nekaj zmerno revnih, a bolj pametnih, bo na koncu zaključilo, da je na politiko možno učinkovito vplivati le tako, da postaneš politik. Ustanovili bodo stranko, pripravili nekaj shodov in predstavitev za občila, nastopili na volitvah ter – izgubili proti demokratom SD-PS, republikancem SDS-DL in ukrasnim pridevkom DESUS/SLS.

Tudi če jih bo volil celoten odstotek pripravljenih na spremembe, zraven pa še kak neprotestnik, volilna udeležba pa bo običjanih 30-40 %, ne bodo zbrali dovolj glasov, da bi prišli v državni zbor. Morda bodo prišli v kak občinski svet. Največ, kar lahko pričakujejo, če bodo trdo delali in jim bodo zvezde naklonjene, je župan v kakšni ne vaški-ne mestni občini.

Stranke, liste in posamezniki, ki denar služijo z delom, ne s prihodki od premoženja, so bili prisotni na vseh dosedanjih volitvah. V večini primerov jih še pes ni povohal.

Ljudje ne volijo revežev. Volijo bogataše, ki so jim značajsko podobni. Bolje rečeno, volijo stranke, ki jih vodijo bogataši, ki so jim značajsko podobni. V Sloveniji imamo torej 314.273 zmerno revnih Zoranov, 288.719 zmerno revnih Janezov, 115.952 zmerno revnih Borutov, 92.282 zmerno revnih Gregorjev, 76.853 zmerno revnih Karlov, 75.311 zmerno revnih Radovanov in 53.758 zmerno revnih Ljudmil.

Zakaj na zadnjih državnozborskih volitvah skoraj nihče ni volil TRS-a ali SEM-Si? Preprosto – zato, ker se le 13.477 zmerno revnih volilcev počuti značajsko podobnih Matjažu, 1.787 pa Eleni.

Z izjemo (čez)mejno blaznih zagrizencev seveda noben volivec ni povsem zadovoljen s svojo izbiro. Svojega podobnika izvoli zgolj v pomanjkanju še bolj podobnega podobnika. Vsi čakajo kralja Matjaža, ki bo – za večino seveda gladko obrit in na kratko postrižen – do potankosti utelešal in uduhovljal strankarskega vodjo iz njihovih najbolj mokrih sanj. Za vsakega volilca je ta vodja seveda on sam – njegova bogata in uspešna različica z želodcem in jajci. Ker pa smo volilci tako zelo različni, bi nam ustreznega kralja Matjaža lahko odigral zgolj Sašo Hribar …

Kakšne so torej možnosti, da bi nas kdaj vodili od bogatašev neodvisni zmerni reveži, ki bi razmišljali, delovali in odločali vsaj v dobro večine, če že ne v dobro vseh? V danih pogojih nikakršne …

Najprej bi bilo treba poskrbeti, da bi večina ljudi razumela, da z volitvami odločajo o svoji prihodnosti in kako. Za to bi najbolje poskrbeli trgovci, ki znajo ljudem zlesti pod kožo in jih prepričati, da so si ne le zaželeli, ampak tudi izmislili to, kar bodo zdaj kupili. Takšni trgovci pa so že uspešni in bogati …

V najboljšem primeru je to dobri človek iz Negove …