Lahko verjamemo, da so ljudje, ki že nekaj časa protestirajo po vsej Sloveniji, angažirani, motivirani in zavzeti; nekateri so zagreti celo preveč, zato se vedno znova znajdejo v bližini granitnih kock. Kako razumeti njihovo motivacijo, da se naše razmišljanje ne bo utopilo v banalnem ugotavljanju, kdo plačuje neonaciste, kateri politiki so zadaj, kakšno protestiranje je še v mejah spodobnosti in morale ter kakšno ni več, katere reforme moramo nujno izpeljati, da ne bo prišla k nam trojka, in kdo je pri tem ovira? Razmišljanje je v tem trenutku izjemno pomembno; če ne bomo razmišljali, bodo dogodke namesto nas razložili politiki in s svojimi preprostimi razlagami prešili polje, to pa obenem pomeni, da ga bodo zaprli in v njem še naprej nemoteno vladali, kot vladajo že dvajset let. To se je na primer v zelo kratkem času zgodilo v Egiptu.

Motivacijo ljudi za proteste lahko razumemo takole. Ljudje razumno ugotavljajo, da je v deželi Sloveniji marsikaj gnilega. Imajo mnenja, dokaze in argumente za svoje trditve, imajo prav, a prav zaradi tega že stojijo na križišču, na katerem nanje preži velika nevarnost, ki se je morda niti ne zavedajo.

Nevarnost je tale. Potegnimo vzporednico. Če hočemo kupiti pralni stroj, se pri trgovcu pozanimamo o marsičem (o ceni, kakovosti, razmerju med ceno in kakovostjo, zmogljivosti, porabi energije …), potem pa se skušamo racionalno odločiti, kateri je najboljši za nas. Povsem drugače se obnašamo, ko se znajdemo v situaciji, v kateri se lahko zaljubimo v drugega človeka ali ga spremenimo v svojega prijatelja. Takrat se ravno ne odločamo racionalno, na podlagi argumentov za in proti, takrat nikogar ne sprašujemo za mnenje.

Revolucije zagotovo ne delamo tako, da se odločamo zanjo, kot se odločamo za pralni stroj, temveč tako, da se odločamo, kot se odločamo za prijatelje ali osebe, v katere se zaljubimo. Revolucija je politično dejanje, neposredno povezano z idejo resnice, ne z znanjem, kako jo pravilno izpeljati v določenem številu korakov.

Na delu je velik obrat. Marx ali Freud na primer nista novoveška znanstvenika, ki razvijata objektivno znanje o objektivnem svetu in ljudeh v njem, znanje, na podlagi katerega se lahko ljudje racionalno odločajo, kaj je najbolje narediti.

Čisto mogoče je, da se Marx in Freud res v marsičem motita; verjetno bi sama prva priznala lastne zmote in zablode, ki bi jih seveda popravljala oziroma odpravljala, če bi še živela, saj sta to že sicer delala vse življenje. Bistvo njunega razmišljanja je čisto drugje.

Tako Marx kot Freud vesta, da to, kar imenujemo univerzalno, ni iz reda objektivnega znanja, ampak je vselej izjema v empiričnem svetu, ki zareže vanj in ga ustavi, saj predstavlja njegovo mejo. Univerzalna je resnica, zato je ne moremo spremeniti v objektivno znanje. Resnica je presežek nad vsakim znanjem, vendar je vselej tukaj, ne tam nekje, onkraj našega sveta, kot mislijo sofisti in kritično misleči, kot se radi imenujejo.

Natanko zaradi tega je lahko naš odnos do resnice samo eden. To ni objektivno, mirno, distancirano ugotavljanje, kaj je resnica in kaj ni, temveč je angažirano delovanje, ki temelji na verjetju, da je mogoč nov svet. Ali kot pravi Alain Badiou: resnica obstaja, drugačen svet je mogoč.

Objektivno, pozitivistično opisovanje sveta je vsekakor paradoksno. V resnici ni nevtralno, ampak je vselej že posledica odločitve (na primer znanstvenikov). Ljudje imajo vselej goreč, zainteresiran odnos do resnice, pa naj jo zavračajo, zagovarjajo, branijo, napadajo, raziskujejo, kritizirajo, karkoli. Nevtralen kraj v svetu preprosto ne obstaja.

Torej je nujno, da se vsakič postavimo na določen kraj, saj ne moremo lebdeti v praznem, na tem kraju pa ne moremo biti nevtralni do sveta. To kajpak pomeni, da smo vselej angažirani, zavzeti, motivirani; motivirani smo seveda lahko tudi za lenobno nedelo, za to, da aktivno ne delamo ničesar, motivirani smo lahko tudi za čakanje na gospodarja, ki nam bo povedal, kaj naj naredimo, da bo prav.

Posebna oblika motivacije je tista, ko nekaj ves čas delamo in se zelo trudimo, da se ne bi nič spremenilo. In kaj bi se lahko spremenilo? Nekdo bi nam lahko zastavil težko in resnično produktivno vprašanje o naših dejavnostih in njihovih učinkih. Na primer: Ali zares vemo, zakaj nekaj delamo? Ali sploh vemo, kakšni so učinki našega delovanja na druge ljudi? Ali res hočemo še naprej delati to, kar delamo? Je to, kar delamo, res v naše dobro in v dobro drugih ljudi?

Nekaj podobnega se trenutno dogaja v Sloveniji. Politiki se vztrajno trudijo z vsemi močmi ponuditi vse mogoče razlage demonstracij in protestov, da se ne bi resno dotaknili zares travmatičnega vprašanja, ki ga nekateri demonstranti že skušajo artikulirati, podobno pa se vedejo tudi številni politični komentatorji.

Zares travmatično vprašanje je namreč tole: Kaj nameravate narediti, da boste dojeli pomen lastnega delovanja in govorjenja v družbenem polju? Politiki na primer ves čas razlagajo dogajanje okoli sebe, nikoli pa lastnega, zato nastaja vtis, da je njihovo delovanje vselej popolno in neproblematično ali pa vsaj nevprašljivo. Njihovo govorjenje je praviloma naravnano tako, da odvrača pozornost od bistva, obenem pa upajo, da jim bodo ljudje nasedli in se začeli ukvarjati z drugimi, nepomembnimi zadevami.

Politiki se ta trenutek v resnici ne sprašujejo, kaj narediti, da bi ljudje manj trpeli; včeraj je minister jasno rekel, da jemanje denarja za zdravstvo pomeni začetek konca javnega zdravstva, in ni bilo videti, da bi se kdo na vladi zaradi tega pretirano vznemirjal. Če že razmišljajo o trpljenju, razmišljajo o lastnem. Samo spomnimo se njihove prizadetosti, ko jim dokažejo ponarejanje spričeval, podkupljivost, zlorabe položajev. Vtis je jasen: politiki so vedno žrtve zarot in montiranih procesov.

Vse zapisano se tudi zares dogaja, zato je zelo pomembno, kaj bodo naredili protestniki sedaj. Bodo vztrajali pri zastavljanju pravih vprašanj ali pa bodo popustili in se zadovoljili z drobtinicami, sprejeli logiko dialoga z vlado in se začeli pogovarjati o tehničnih vprašanjih, kako rešiti ta ali oni praktični problem?

Sedaj je priložnost za vztrajanje, ki lahko odpre možnost povsem novega življenja; alternativa je vračanje v obstoječi končni svet in izvajanje reform, da bi bil svet še naprej tak, kakršen že je, in kajpak za vse tiste, ki imajo od njega velike koristi.

V tem trenutku je reakcionarno vsako razmišljanje, da moramo rešiti kapitalizem in pozitivno določene probleme znotraj njega; višek take reakcionarnosti je seveda trditev, da ni alternative. Reakcionarnost je nevarna, ker pomeni tole: jaz sem dober, drugi (ki hočejo alternativo) niso dobri.

Če bomo popustili, smo seveda izgubljeni, kajti danes še nimamo besednjaka, teoretskih konceptov novega in zares drugačnega življenja, zato ga moramo razvijati, kar obenem pomeni, da moramo razmišljati, razmišljati in še enkrat razmišljati, za vse to pa potrebujemo čas, veliko časa, in veliko ljudi.