Čisto nič jim ni jasno. Ali pa nočejo poslušati. Ko bi vsaj prebrali kakšen plakat z nedavnih demonstracij, na primer tistega: »Proti kozmetičnim popravkom, za korenite družbene spremembe«. Da je odstopil mariborski župan, je že v redu, a to je še vedno samo majhen kozmetični popravek. S tem ne bomo rešili niti za milimeter krize.

Potrebujemo temeljite politične in ekonomske reforme. Reforme volilnega sistema niso ključnega pomena, kajti četudi se sprejmejo, bo 99 % državljanov še naprej izključenih iz procesov odločanja. Zaželjeno je, da državljani samo hodijo na volitve, na katerih potrdijo oziroma legalizirajo rotacije, ki se občasno zgodijo v okviru vladajoče elite (simbolni 1 %). 

Participativna demokracija

V času izjemnega razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij so poslanci in politiki nasploh še vedno v kameni dobi. Naj vas ne zavede, da imajo na mizi najnovešje tehnološke igračke, predvsem s podobo kultnega “obgriznjenega jabolka”. Bistvo ni v tehnologiji, temveč v načinu njene uporabe. Pošiljanje sporočil, objave twitov in blogov so čisto OK, a to še ni komunikacija z državljani, to je še vedno samo enosmerni proces.

Državljani morajo biti vključeni v procese odločanja, še nikoli v zgodovini nismo imeli boljših pogojev za participativno demokracijo. Participativna demokracija pomeni, da se posamezniki in organizirana civilna družba redno vključujejo v procese odločanja. Ne samo preko instituta referenduma in volitev, temveč se morajo vključevati v procese sprejemanja katerekoli politične odločitve za katero imajo interes.

Strah pred kaotičnim čvekanjem vsevprek je odveč, danes obstajajo digitalni podpisi in napredna spletna orodja (npr. LiquidFeedback, Software for Democratic Services), ki participacijo državljanov lahko uredijo na visokem nivoju.

Seveda volitve in referendumi morajo obstati; lahko bi recimo določili en dan v letu, ki bi bil namenjen referendumom (lokalnim in državnim); volitvam, ki v tistem letu pridejo na vrsto (lokalne, parlamentarne, predsedniške) in drugim postopkom, ki zahtevajo neposredno odločanje vseh volilnih upravičencev (na primer o odpoklicu županov, poslancev in drugih predstavnikov ljudstva).

A samo to ni dovolj, potrebno je vključiti spletna orodja in omrežja, ki omogočajo vključitev kar najširšega kroga državljanov v procese političnega odločanja na vseh nivojih in na vseh področjih. Če politiki tega niso pripravljeni, se jim bo vse pogosteje “zgodila ulica”.

Grajska “demokracija”

Vendar ne bodimo naivni, politična elita sama ne bo predlagala sprememb, ki bi omajale njihov položaj. Morda je naključje, ali pa gre za jasno in nedvoumno simbolno sporočilo, ki smo ga “dobili” z današnje seje vlade na gradu Strmol (Delo). V času hude krize, v času protestov, v času vse hujše revščine je seja vlade potekala na gradu, na eni najelitnejših lokacij v državi.

Kako lahko to razumemo? Da vlada svojo funkcijo razume na srednjeveški način: da izza debelih zidov, povsem ločena od svojih državljanov (podanikov) vlada svojim fevdom - bančnim, energetskim, gospodarskim itd. Da ji je za bedo državljanov popolnoma vseeno. 

Čez debele grajske zidove se iz oddaljenih mest zahteve ljudstva zagotovo ne slišijo.