'Klientelizem' je po zaslugi dveh razbojniških, ee, občinskih poglavarjev danes bolj pogosta beseda, kot je bila še pred kratkim 'kriza'. Javna občila med dva klientelizma vtaknejo le še kakšno ime in drobec veznega besedila, tako da bi jih lahko poimenovali kar v Clientello, Clienter, Klientnik, Klientelistične novice, Pop klient in Radio-klientelizija. Devetindevetdesetodstotneži sicer uporabljajo precej bolj sočen nabor besed, a kaj dobimo, če jih prevedemo v spodobnejšo suhoparščino? Dobimo ista imena, enako vezno besedilo in malo več še bolj na gosto posejanih sopomenk za klientelizem …

Kaj je sploh klientelizem? Glede na to, da SSKJ ob vtipku danes najpogosteje uporabljanega pojma ostane brez besed, moj slovar tujk pa je od starosti tudi že napol dementen, sem se za odgovor obrnil na Wikipedijo, ki razlago skriva v poglavju Korupcija. Klientelizem naj bi bil »neformalno razmerje med ljudmi različnih gospodarskih in družbenih statusov, ki vključuje izmenjavanje neenakovrednih uslug, ki imajo za posledico oškodovanje nekoga oziroma zagotovitev večje koristi za enega od udeležencev v tem razmerju.« Klientelizem je torej nadpomenka za korupcijo, nepotizem, lobiranje in podobne temelje političnogospodarskih odnosov v civiliziranih družbah.

To je spodobna razlaga za nespodobno vedenje, ki razkriva tudi zanemarjeni vidik oškodovanosti. Oškodovano namreč ni le 'ljudstvo', ampak pogosto tudi »eden od udeležencev v razmerju.« Kako pogosto? Nemara pogosteje, kot bi se nam zdelo na prvi premislek …

Poglejmo npr. zadevo Patria. Finsko podjetje je zmetalo milijone v nekaj posameznikov, da bi kasneje izčrpalo malo več milijonov iz slovenskega proračuna. Ta denar, ki bi ga podjetje sicer lahko vložilo v svoj razvoj, se zdaj valja na računih v davčnih oazah in ne služi nikomur, podjetje pa mora s tem in drugimi posli zaslužiti dosti več, da pride na isto.

Kaj pa sorodniki in prijatelji na vplivnih položajih? Če so psihopati, jim je morda vseeno; če niso, pa prav gotovo boleče občutijo prezir, sovraštvo, zavist in posmeh ljudi okoli sebe. Opravljajo delo, ki ga ne obvladajo, z ljudmi, ki jih večinoma ne poznajo, oni pa se med seboj zelo dobro poznajo. Poleg tega se dnevno soočajo z majhnimi dejanji nepokorščine, nesodelovanja in slabe komunikacije sodelavcev in podrejenih. Izpade besa teh nastavljencev, ki so posledica žalosti in nemoči, tu in tam zabeležijo novinarji, v njihovi odsotnosti pa so nedvomno precej bolj pogosti.

Na internetu je moč najti tuje dokumentarce, v katerih skesani lobisti pripovedujejo, kako so bili pri svojem delu nesrečni in pod pritiskom. Nekateri so po izstopu iz sistema svoje življenje posvetili boju proti temu, za kar so si prej prizadevali. Kljub občutno slabšim dohodkom in neprestanim grožnjam se zdaj počutijo bolje.

Tudi izsiljevanja ne smemo zaobiti. Izsiljevanje je oblika klientelizma, v kateri se – namesto »ti meni veliko dobro, jaz tebi malo dobro« ali »ti meni dobro, jaz tebi, kar je moja dolžnost« – pogodba glasi: »ti meni dobro, jaz tebi ne slabo.«

Izsiljevanje je, se mi zdi, pri nas dosti večja težava, kot ostale oblike klientelizma. Občila kar naprej poročajo o ljudeh, ki so odstopili zaradi pritiskov ali 'osebnih razlogov'. Številni odkrito priznajo, da so jim grozili … Pa nič. Nihče se ob to ne obregne, nihče temu ne posveča pozornosti; kot da je to za ljudi v določenih poklicih del službe, za bolj zavzete aktiviste pa vsakdanji pojav.

Nečesa ne razumem. Če bi meni nekdo grozil, bi ga prijavil policiji. To je vendar lahko izsledljivo početje. Če se izvede v živo, imamo opis osebe in vseh okoliščin. Če poteka preko e-povezav, imamo čas, kraj in morda celo pošiljatelja. Če poteka po pošti, je malo težje, ampak kak novodobni Sherlock Holmes bi tudi iz pisma iztisnil nekaj uporabnih podatkov. Poleg tega izsiljevalca nezgrešljivo določa motiv. V večini primerov gre za ljudi, ki jih žrtve poznajo … In vendar skoraj nihče, ki so mu grozili, ne poda prijave.

Kaj se dogaja? A je pri nas za človeka, ki se znajde v določenih okoliščinah, povsem običajno, da je deležen izsiljevanja in da se mu ukloni? Ko se mu uklonijo celo vase zagledani psihopati, ki so še do včeraj sami zganjali vse oblike klientelizma, bi bilo počasi treba potolči po plati zvona …

Italijani so pred desetletji res umaknili lovke s slovenskega ozemlja, njihov način dela pa nas je očitno popolnoma prepredel. Razlika je le v tem, da so se tamkajšnji mafijci nekaj rodov kalili v razbojništvu, preden so postali 'spodobni' poslovneži, politiki in davkoplačevalci, tukajšnji pa so najprej postali poslovneži, politiki in davkoplačevalci, potem pa so se začeli kaliti v mafijstvu. Če bi novinarji po soočenju z izsiljevanimi osebami vrtali dalje, bi jih to nedvomno pripeljalo do tistih stricev iz ozadja, ki si jih vsi želimo videti in ki morda niti niso tako zelo v ozadju …