Ko se začne svet spreminjati, ko se zdi, da se preobraža, številni ljudje navadno začnejo gledati v zrak in upajo, da se bo čez čas vse skupaj poleglo, obenem pa želijo, da bo potem zopet vse v redu, kot je bilo v starih dobrih časih. Včasih se tako tudi zares zgodi. Napočijo pa časi, ko se taka računica preprosto ne izide – svet se še kar naprej spreminja in ni videti, da bo sprememb kmalu konec, stari dobri časi pa izginjajo v zgodovini.

V obdobju, v katerem trenutno živimo, je ključno tole klasično analitično vprašanje, naslovljeno na ljudi, ki demonstrirajo in protestirajo na ulicah, trgih, pred parlamenti, mestnimi hišami in drugod: Kaj želite?

To je zelo preprosto vprašanje in tudi odgovori nanj so lahko zelo preprosti. Prvič. Ničesar ne želimo, radi se zabavamo na ulicah, se družimo in glasno izražamo mnenja, kot se za demokracijo tudi spodobi. Drugič. Hočemo politične in družbene spremembe, zanje pa naj poskrbijo drugi (tehnična vlada, strokovnjaki, politiki, modreci …). Tretjič. Hočemo moč in oblast, hočemo spremeniti kapitalizem, a nimamo najmanjše ideje, kako to narediti.

V Sloveniji je vse več mest, urbanih okolij, v katerih poteka razredni boj in se vse bolj artikulira. Ne gre zgolj za proteste ali demonstracije, kot bi radi videli politiki, ki ljudem kajpak priznavajo (!) pravico do izražanja mnenj in nezadovoljstva. V igri je veliko, veliko več. A kaj je razredni boj in kako vemo, da gre v resnici zanj, ne pa zgolj za izražanje mnenj, ki ne pritegne nobenega tujega kapitalista?

Razredni boj je vsekakor spopad. Torej ni miren sprehod po drevoredu, ni dialog in ni prijateljski klepet ob kavi. Kdo se spopada? Grobo rečeno: spopadajo se ljudje, večina ljudi, ki nimajo, in ljudje, peščica, ki imajo zelo veliko. Kaj nekateri imajo in česa večina nima?

Nekateri imajo veliko denarja, večina ga ima zelo malo ali sploh nič, kar pomeni, da imajo pripadniki elite veliko moči, velikanska večina drugih ljudi pa nima skoraj nobene moči. Pisec teh vrstic je na primer doktor znanosti, a v sto letih ne more zaslužiti toliko, kot znašajo zgolj nagrade, ki si jih razdelijo bankirji takole za praznike ob koncu leta, pa če dela noč in dan. Denar je kajpak menjalno sredstvo. Kdor ga ima, ga lahko zamenja za kaj drugega, kdor ga nima, tega preprosto ne more narediti, kdor ga ima, ga lahko vlaga, kdor ga nima, tega ne more storiti.

Kdor ima denar, lahko z njegovo pomočjo nadzoruje one, ki ga nimajo. Nadzoruje jih prek investicij v dobrine, storitve in blago, v katerega vlaga, da bi ga drugi ljudje kupovali. Ta hip je morda najpomembneje, da se eni in drugi tako rekoč strukturno ne morejo srečati. Bogatih ljudi namreč ne srečate na avtobusih mestnega prometa ob petih popoldan, ko se ljudje vračajo iz služb domov. Ne boste jih srečali v menzah in picerijah. In delavcev ne boste srečali v luksuznih hotelih in dragih restavracijah, na igriščih za golf in drugje.

Razlike med enimi in drugimi so velikanske. Izjemno težko si je predstavljati že enomesečno plačo v višini dvajset ali trideset tisoč evrov, skoraj nemogoče pa si je predstavljati, da nekateri zaslužijo tudi bistveno več. Večina delavcev namreč ne zasluži toliko niti v enem letu. In težko je odgovoriti na vprašanje, kaj tako posebnega delajo ljudje, da jim pripada taka plača, težko je misliti sistem, ki omogoča take razlike, in obenem reči, da je dober, pravičen in pošten.

Ko delavci rečejo, da je mesto njihovo, ne mislijo le na to, da mora župan oditi iz njega. Mislijo namreč to, kar so rekli: mesto je naše. Zamisel ima zato nujno nadaljevanje v obliki vprašanja: Kaj imamo skupnega, ko trdimo, da je mesto naše?

Vsak človek je različen od vsakega drugega človeka. In morda nam je skupno predvsem to. Ko to rečemo, mislimo, da nihče ne bi smel biti privilegiran. Ljudje smo namreč svobodna bitja, zato ne bi smeli biti utesnjeni zaradi privilegijev nekaterih.

Svobodni smo tudi kot občestvo, zato je dobro premisliti dialektiko svobode v luči razmerij med posamezniki in občestvom, ki mu pripadajo.

Trpko je, da ljudje še danes povezujejo komunizem s kolektivnostjo na račun individualne svobode. Že površno prebiranje Marxovih del nam namreč postreže s povsem drugačnim spoznanjem. Marxova ideja komunizma je prav gotovo neposredno prepletena z zamislijo o človekovi svobodi. In te sploh ni težko misliti. Obstajajo tri možnosti, kako razumeti svobodo, in dve sta zgrešeni.

Prvič. Svoboden sem, ko lahko delam, kar hočem. Ta ideja je slaba zato, ker kaj hitro ugotovim, da morda niti ne vem, kaj v resnici hočem, kaj vse bi lahko hotel, lahko pa celo ugotovim, da nekaj hočem, pa preprosto nimam volje, da bi to tudi naredil. In ker nisem povsem nemoralno bitje, se hitro znajdem v sporu s seboj in s svojimi moralnimi normami. Ali res hočem narediti vse, kar mi pride na misel? Zelo hitro ugotovim, da nujno omejujem samega sebe in da je omejevanje zame dobro. Svoboda je zato nujno povezana s postavljanjem meja.

Drugič. Svoboden sem, ko spoznam svojo usodo, ki je zapisana tam nekje, in se odločim, da jo sprejmem, saj sem prepričan, da se nima nobenega smisla upirati neizogibnemu, usojenemu. Ta ideja je slaba zaradi čistega determinizma, ki izničuje sam pomen besede svoboda. Če je moje delovanje absolutno določeno že vnaprej, je beseda svoboda absurdna in brez vsakega smisla, saj je določeno celo moje spraševanje, kaj je svoboda.

Tretjič. Svoboden sem, ko spoznam, da lahko sam na kontingenten in povsem nepredvidljiv način ustvarjam svojo usodo, da jo torej lahko izberem. Ta ideja svobode je radikalna in dobra, produktivna. Možnost kontingentnega delovanja je imanentna realnosti, kar pomeni, da je realnost odprta, svobodno pa jo lahko realiziram le na vsakič drugačen način.

Marx je rekel, da je individualna svoboda pogoj svobode vseh članov občestva. Torej je rekel ravno nasprotno, kot trdijo njegovi kritiki, ki mu podtikajo zamisli o vsemogočnosti kolektiva in njegovi moči nad nemočnimi posamezniki.

Ali so v sodobnem neoliberalnem kapitalističnem svetu posamezniki svobodni? Vsekakor so navidezno svobodni kot potrošniki, ki živijo kot atomi v simuliranih prostorih, saj lahko trošijo, kolikor sploh zmorejo, nikakor pa niso svobodni kot delavci, saj se na realnih trgih prodajajo kot delovna sila, kar predvsem pomeni, da delajo, kar morajo delati, obenem pa se nujno tresejo, kdaj bodo izgubili službo.

Ko postajajo ljudje vse bolj prepričani, da tvorijo 99 % občestva, ki nima tako rekoč nobenega denarja, nad katerim vlada 1 % pripadnikov elit, ki imajo neverjetne količine denarja, je z idejami svobode in svobodnega delovanja konec, kajti denar je tudi moč. Ali pa ravno ni.

Razredni boj je v tej perspektivi možnost, da se ljudje svobodno organizirajo in pridobivajo na moči, s katero končno izberejo in določijo povsem novo usodo zase in za vse druge udeležence, pa če imajo ti še tako veliko denarja.