V teh dneh sem ponosen, da sem Slovenec – prebivalec države, v kateri so ljudje očitno še dovolj ozaveščeni, da znajo stopiti skupaj, ko stvari postanejo kritične. Nekaj več kot dvajset let, odkar imamo samostojno Slovenijo, so ljudski protesti in vstaje tista stvar, ki je spet zbudila neko novo upanje za spremembe v pravo smer. Ljudje na ulicah so na edini način, ki nam je kot družbi v fazi razkroja še preostal, poskrbeli, da jih asocialna oblast sliši in celo nekoliko posluša, a vprašanje je, za koliko časa. Scenariji o tem, kaj se bo dogajalo od te točke naprej, so še nejasni, vsekakor pa je logično, da je treba v taki situaciji biti realen in zahtevati – nemogoče.

Zdaj je napočil čas, ko se je treba čim več pogovarjati, saj se le tako ideje lahko izmenjujejo, plemenitijo in se počasi spravljajo proti konkretni uresničitvi. Poleg tega so pri nas od nekdaj eden najbolj akutnih problemov ravno zaprti kanali za komunikacijo. Apatija kot ena od najbolj bistvenih značilnosti sodobnega sveta, je posledica tega, da se v množici agend, njihovih trobil in poplavi informacij, glas posameznika, pa tudi skupine običajnih ljudi, ne sliši več, če pa že se, je postal banalen in nepomemben, kot je pač ponavadi zapisovanje statusov na Facebooku.

Opolnomočenje se je začelo, ko je kritična masa ljudi začela uporabljati Facebook tudi za komunikacijo o stvareh, ki nam kot skupnosti nekaj pomenijo, in se nadaljevalo na ulicah, z izražanjem tega, kar smo že leta in leta vedeli, a smo držali v sebi. Da bi se opolnomočenje nadaljevalo in seglo dlje, pa bo potrebnega še veliko trdega dela.

Ureditev te države je demokratična, medtem ko njena realnost trenutno ni niti najmanj takšna. Protesti bodo, vsaj upajmo, na površje pripeljali neko novo politično alternativo in novo generacijo odločevalcev. Vendar politiki, tudi če bodo povsem novi, sami ne bodo naredili prav veliko, če ne bodo protesti, ki jih je organizirala civilna družba, pripeljali na višji nivo tudi nje same. Civilna družba je vedno tista, ki sploh omogoča demokracijo s tem, da je v nenehnem dialogu s politiko, hkrati pa se mora ves čas boriti, da se prostor dialoga širi (in ne oži, kot je to vselej v interesu politike in lobijev). Brez učinkovite civilne družbe dialoga sploh ne more biti. Zgodovinski primer: Ključne zasluge za osamosvojitev Slovenije imajo civilna gibanja, ki pa so počasi zamrla, ko so vajeti prevzeli v roke politiki. Komunikacijski kanali so se postopoma zapirali, vse dokler nismo prišli do nevzdržne situacije, ki jo imamo zdaj.

Seveda imamo kopico problemov tudi povsod drugje. Če že politiko kot zakonodajno in izvršno oblast danes dojemamo kot osrednjo os zla, saj nam pač reže skozi zgodovino pridobljene pravice, se je treba hkrati tudi zavedati, da tega ne počne kar tako, ampak se vse odvija znotraj nekega (globalnega in tudi lokalnega) sistema, ki neke drugačne perspektive niti ne predvideva. Uradništvo, kjer na odločilnih pozicijah kraljujejo politično nastavljeni kadri, deluje brez pravega reda in nadzora, sodišča so neučinkovita, ker tudi tam ni (in zaenkrat niti ne more biti) resne motivacije za korake naprej v bolj spoštovanja vredno ureditev, arogantni in nedotakljivi se nam zdijo zdravniki, socialni delavci in še marsikdo, uprave gospodarskih družb pa si medtem tudi delijo nagrade samo zato, ker so pač na vrhu piramide, medtem ko jim sploh ni potrebno, da bi jih zanimal še denimo razvoj.

V družbi, kjer dialog o pomembnih vprašanjih (zgodovinsko gledano) nikoli ni bil vrednota, je takšna situacija logična posledica njenega razvoja. Pogoja za opolnomočenje tistih, ki nam še ni vseeno, sta visoka stopnja naše ozaveščenosti in pripravljenost na trdo delo. Vidimo, da stvari tako kot potekajo zdaj, ne morejo več iti naprej in da izgubljamo vsi. Zato se moramo sami potruditi in poskrbeti, da se to stanje začne postopoma spreminjati. Zahteve protestnikov po odstopu vseh, ki so v zadnjih dvajsetih letih zapravili svoj ugled, so šele prvi korak proti temu, da se proces menjave generacij in spremembe naših prioritet sploh začne.