Film kot praksa svobode
(K filmu Bamako malijskega režiserja Abderrahmaneja Sissaka (leto nastanka: 2006).)
Globalizacija ustvarja obrobja, na katerih živi veliko ljudi. Ti nimajo dostopa niti do najosnovnejših dobrin za življenje. Če človek v afriški državi, kakršna je Mali, zboli, bo najverjetneje umrl, saj nima denarja, da bi plačal zdravnika. Če zdravnika in zdravil ne more plačati, potem nima dostopa do tega, kar naj bi bilo javno, obče dobro. Globalizacija prinaša privatizacijo tega, kar naj bi bila javna sfera. Afriške države pa ne trpijo zaradi svoje revščine, kot pove ena izmed prič na sodišču, ampak zaradi svojega bogastva. To je premamilo evropske države in jih še vedno mami, skupaj z multinacionalkami in državami, ki sestavljajo ZDA. V preteklih desetletjih in stoletjih so prišle na afriško ozemlje in si preprosto vzele, kar so hotele : afriške države so postale »kolonije«. Ko so se »osamosvojile«, so bile obubožane, zato so jim »radodarne« države bogatega zahoda (k bogastvu le-tega so močno prispevale prav afriške »kolonije«) dale posojila. Njihov namen je bil, da bi se afriške države lahko postavile na lastne noge. Vendar pa je bil resnični namen drugje: s posojilom so si afriške države nakopale dolg, ki jih bremeni še danes – natanko dolg je tisti, ki jih drži v podrejenosti zahodnim »demokracijam«. Dolg je namreč takšen, da ga ne morejo odplačati – čeprav je bil odplačan že davno tega, saj afriški možje in žene delajo, proizvajajo dobrine, ki jih sami niso deležni niti v drobcih. Sejejo, žanjejo, pridelujejo hrano, sami pa ostajajo lačni. Njihovi pridelki gredo v roke vse bolj bogatemu zahodu. Dolg pa se ne zmanjša niti za pičico.
Nekega dne so se na dvorišču ene od hiš v mestu Bamako v državi Mali zbrali ljudje. Zbrali so se, da bi organizirali sodišče. Njihov namen je bil soditi in pričati zoper Mednarodni finančni sklad ter Svetovno banko. Njihova pričevanja so osebne zgodbe, polne trpljenja in žalosti. Mnogi so ostali brez služb ter najosnovnejših potrebščin. Ženska pravi, da občuti jezo in sram. Morda bi moral enako občutiti sleherni gledalec. Mnogi med nami, pripadniki bogatega zahoda, mislijo, da so Afričani preveč leni, da bi delali. Resnica je povsem drugačna. Afričani delajo vsak dan, naše vsakdanje ugodje je posledica njihovega dela. Vendar to še ni vse. Če se voditelji Svetovne banke spomnijo, da bi bilo dobro spremeniti infrastrukturo neke afriške države, se bo to tudi zgodilo: posledice tega bodo dramatične za veliko število ljudi. Vlak ne bo več ustavljal na nekdanjih postajah, ljudje bodo ostali brez dela, mnogi se bodo morali preseliti, ker ne bodo mogli več potovati na delo.
Zakaj je ta film pripoved o nas samih? Zaradi neke možnosti. Gre za možnost organizacije in samoorganizacije ljudi. Nesporno dejstvo je, da so vsakdanja življenja ljudi organizirana, urejena. Ostaja pa vprašanje, na kakšen način so življenja ljudi, posameznikov in posameznic v občestvih, organizirana – kdo določa red oziroma od kod ta prihaja, kdo zastopa organiziranje.[1] Če govorimo o možnosti organizacije, govorimo tudi o zmožnosti ljudi za samoorganizacijo in torej o neki inherentni, notranji možnosti, ki je ni mogoče odpraviti, ukiniti od zunaj. Ideja o samoorganizaciji temelji na spoznanju, da je človekovo življenje v občestvih lahko urejeno na nek umen način, na način, ki ni v nasprotju z načeli, ki so jih ljudje pripravljena sprejeti kot umna bitja. To tudi pomeni, da za samoorganizirano skupnost ne obstaja noben vnaprejšnji red, zaradi česar so takšne skupnosti anarhistične – film Bamako je zgodba o anarhistični viziji ter boju za pravičnejši svet.[2]
Filmska pripoved nas pouči, da so šele v samoorganizirani skupnosti ljudje, ki delajo za skupno stvar in je ta stvar tudi stvar (tvarina življenja) posameznikov, posameznic. Pravičnejši svet ne pozna izključevanj, saj se anarhistične skupnosti ne organizirajo tako, da izključijo tiste, ki »ne sodijo« v skupnost. Identiteta teh skupnosti je zaradi tega odprta in nedoločena, zato so sposobne sprejeti kogarkoli, vsakdo lahko postane njihov član. V filmu »Bamako« na začetku pripovedi slišimo tole: »Besede nekaj pomenijo. Če jih človek drži v sebi, ga lahko tiščijo, ni prav, da človek besede zadrži zase. Ničesar ne bom zadržal zase.« Anarhistično občestvo je multituda, ki temelji na besedi.[3] Izrečena beseda je dana beseda, je odgovor in zaobljuba. Multituda je občestvo enakih (so-govorcev). Človek je enak človeku kot (so)govorec. Med dvema govorcema je beseda – besede vodijo k odgovornosti. Sogovorca sta odgovorna (za besede/besedi), multituda temelji na odgovornosti izrečenih besed, besedovanj. Zaradi tega imajo glavno vlogo v »Bamaku« sogovorci, njihove besede, pa tudi glasba. Glas, obraz pevke pripovedujejo zgodbo o hrepenenju in upanju. Pesem nomada pripoveduje zgodbo o ponižanju, ogorčenju, zahtevi pravičnosti, o dostojanstvu.
Emancipacija ni mogoča v občestvih, ki jih obvladuje logika kapitalistične menjave. Emancipacija je mogoča s kreiranjem samoorganiziranih občestev singularnosti oziroma svobodnih posameznic in posameznikov.[4]
Vira:
Freire, Paulo (2006): Pedagogy of the oppressed, New York, London: Continuum.
Hardt, Michael (1993): Gilles Deleuze: an apprenticeship in philosophy, Minneapolis, London: University of Minnesota Press.
[1] Prim. še delo Michaela Hardta (Hardt 1993), v katerem avtorjeve analize Deleuzovih razprav o Bergsonu, Spinozi in Nietzscheju privedejo do sklepnega vprašanja: kako se mnogovrstnost (multiplicity) ljudi organizira v mnoštvo ali multitudo? Hardt pokaže, da je razmerje med praktičnim delovanjem in ontologijo kot njegovim temeljem potrebno ponovno premisliti: ontologija (mišljenje biti) sledi nekemu novemu prakticiranju (procesu) mišljenja. Kot takšna postane misel tega procesa, njeni koncepti pa se poslej ne nanašajo na statične konstrukcije, katerih vsaka poskuša v sebi zajeti neki delček realnosti, temveč so sami gibljivi in dinamični, kot je gibljiva in dinamična realnost sama (»po-stajanje kot bit«). Zaradi tega je ontološke koncepte ali kategorije potrebno razumeti kot logično nadaljevanje mišljenja praks ali razmerij moči, v katerih se konstituira in deluje subjekt. Vendar pa ta proces nikakor ni enosmeren ali enostaven: ne gre za to, da so ontološke kategorije tiste, ki jih moramo zasnovati pred vsako mogočo prakso – ne pravimo, da moramo najprej imeti teorijo kot model realnosti, ki je v teoriji še potencialen, subjekt pa naj ga realizira tako, da realnost poskuša predelati tako, da bo skladna temu modelu. Ontološke kategorije niso predhodnice prakse kot njeni modeli ali smernice, ampak so odsotni temelj ali duhovni korelat vsake prakse, katere prihod/realizacija je po-stajanje nekega subjekta. Razmerje med teorijo in prakso je Deleuze v pogovoru s Foucaultom (v članku, naslovljenem »Intelektualci in moč«) opredelil takole: »Praksa je serija posrednikov, relejev od ene teoretske točke k drugi, teorija pa je posrednik od ene prakse k drugi. Nobene teorije ni mogoče razviti ne da bi naposled naleteli na zid – da bi ga preluknjali, potrebujemo prakso.« (Nav. po: Hardt 1993: 105) Prim. še Hardtov komentar, v katerem razmišlja o Deleuzovem pojmovanju prakse kot temelja ontologije: »Radikalna negacija nedialektičnega pars destruens poudarja, da ni dostopen noben vnaprej narejeni red, ki bi opredelil organizacijo bivajočega. Praksa zagotavlja pogoje za materialni pars construens; praksa je tista, ki naredi možno konstituiranje biti/bivajočega.« (Hardt 1993: xiii) – Dvojica pojmov pars construens, pars destruens pomeni dva momenta kritike, ki so ju poznali sholastiki (npr. Roger Bacon); negacija kot gesta (»NE!«), ki očisti, naredi prostor za kreacijo (»DA!«).
[2] Temeljno vprašanje, ki se zastavlja ob filmski pripovedi je zato tole: kako je mogoč drugačen, pravičnejši svet? In odgovor nanj: pravičnejši svet bodo ustvarjale samoorganizirane anarhistične skupnosti. Anarhizem izhaja iz ideje, da so ljudje tvorci skupnosti in njeni edini legitimni zastopniki – nihče, ki je zunaj skupnosti (ljudi), ne more odločati o temeljnih smernicah, o načelih, ki jih bo skupnost sprejela za svoja vodila. Zato ne drži, da v anarhističnem občestvu ni nobenega reda, da so v njem zgolj še sebični posamezniki, ki skušajo (vsak za sebe) zadovoljevati svoje posamične interese. Ravno nasprotno je res. Šele anarhistična samoorganizirana skupnost lahko preseže sebičnost in brezbrižnost do drugih, do soljudi – sebičnost in brezbrižnost sta učinek gospostvenih odnosov, ki vselej vsiljujejo organizacijo od »zgoraj navzdol«, razraščata se tam, kjer so gospostveni odnosi povzročili razkrajanje medsebojnih vezi in razbitje posameznikov na atome, ki tedaj skušajo po svojih najboljših močeh vsak zase ostati na površju, rešiti sebe v tej težki in nenaravni situaciji.
[3] Paulo Freire je v svojem delu Pedagogika zatiranih poudaril dve temeljni dimenziji besede: refleksija in delovanje. Kolikor govorci s svojim besedovanjem žrtvujejo katerokoli od obeh dimenzij, njihove besede izgubijo avtentičnost – bodisi postanejo prazno besedičenje bodisi nepremišljeno delovanje. Avtentična beseda je tudi praxis, pravi Freire – natanko kot takšna je sposobna preobražati svet. »Eksistirati kot človek pomeni poimenovati svet, spreminjati ga. Ko je svet postal poimenovan, se tistim, ki so ga poimenovali, ponovno pojavi kot problem in zahteva od njih novo poimenovanje.« (Freire 2006: 88)
[4] O organizaciji je Freire zapisal: »V resnični organizaciji so posamezniki aktivni v procesu organiziranja, cilje organiziranja pa [jim] ne vsiljujejo drugi.« (Freire 2006: 148)
Dec 07, 2012